Na slovenski desnici se v zadnjem času potencira ekonomska doktrina Friedricha Hayeka kot eliksir večne mladosti sodobnih zahodnih ekonomij. Dosledno uresničevanje doktrine tega klasičnega meščanskega ekonomista naj bi postavilo sodobni kapitalizem v položaj trajne stabilnosti.
Ekonomist Hayek zavrača posege v trg, a praksa je njegovo doktrino ovrgla
Gre za doktrino klasičnega liberalizma, odklonilno do vmešavanja neekonomskih struktur tipa države v samodejno delovanje ekonomije (invisible hand). Le intervencionizma osvobojena ekonomija je sposobna razviti človeške ustvarjalne potenciale, zagotoviti svobodno družbo. Načela in vrednote svobodne družbe – svoboda, človekovo dostojanstvo, vladavina prava, tržno gospodarstvo in liberalno-demokratična ureditev – so nujna posledica temeljitega, brezkompromisnega udejanjanja svobode trga.
Hayek posege države v trg doživlja kot prvine socializma. Odklanja že samo misel o uspešnosti zunanjih posegov v trg, ki tudi tvorijo podlago koruptivnosti. V socializaciji gospodarskih tokov zaznava krhanje učinkovitosti zasebne pobude. Uresničitev socialne države je izvedljiva le skozi polno liberalizacijo tržnih razmer. Od zunanjih vplivov osvobojena ekonomija bo človeški resurs usmerila v konstanten pozitiven razvoj, kar bo zagotovilo blaginjo.
Če se omejimo na ekonomski aspekt doktrine, brez spuščanja v filozofske in etične prvine, ne moremo mimo ugotovitve o zgrešenosti absolutizacije izhodišča. Praksa je namreč ovrgla doktrino samo, jo postavila med običajne idealistične ekonomske teorije, izstavljene iz dialektičnega diskurza. Zgodovina kapitalizma je dosleden, nezmotljiv izraz cikličnosti kot temeljne, neminljive, neodpravljive zakonitosti. Kapitalizem je zaporedje ciklov menjavanja obdobij gospodarske ekspanzije z obdobji gospodarskih kriz; vzponu sledi nujen padec, kateremu spet sledi nujen vzpon. Znotraj pogojev meščanske blagovne produkcije ni možno zagotoviti trajnosti razvoja, se izogniti globalnim strukturnim krizam.
Hayekova doktrina spominja na znano anekdoto o dunajskem zrezku po ceni enega evra; tega sicer ni nikjer, vendar se lepo sliši!
Kot vse druge meščanske ekonomske teorije se tudi Hayekova razblini ob neizprosnem skalovju dialektično-materialistične (diamat) metodološke zasnove.
Človeka vodi skozi zgodovino pohlep po prilaščanju tujega dela
Prvi del: dialektiko, je prispeval Georg Hegel, ki je razvoj navezoval na sistem notranje koherentnih, kompliciranih mehanizmov zgodovinske dialektike. Razvoj, ki je stalnica človeške zgodovine, ne poteka po naključnih obrazcih, temveč po večplastnih medsebojnih pogojenostih razvojnih načel. Dialektika je izraz nujnosti nenehnih sprememb, notranje imanentnih, s strogimi principi delovanja. Pojav sleherne teze namreč sproži nasproten misleči tok antiteze, skupni učinek katerih se odrazi v sublimirani sintezi; slednja se pojavlja kot nova teza, ki ji sledi antiteza, ter nova sinteza z dodano zgodovinsko vrednostjo. V soodnosu neskončnega števila tez se oblikuje sleherna človeška danost, to je zaporedje razvojnih korakov. Ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko, saj je ta reka sleherno sekundo drugačna kakor sekundo prej ali pozneje. Ničesar ni, kar bi prestalo test zgodovine, da se skozi čas ne bi spremenilo. Status quo je v človeških strukturah izključen, nemogoč.
Drugi del: materializem, je zasnoval Karl Marx. Skozi konstrukt družbene stavbe in nadstavbe je v temelj vseh družbenih dogajanj (vključno z ekonomijo) postavil človekove materialne potrebe. Vsaki stopnji materialnega cikla pripada ustrezen nadstavbni odziv, v prvi vrsti ideološki. Niso ideje tisto, kar vodi ljudi k spreminjanju zgodovine, temveč je razvoj proizvodnih sil tisto, kar določa ideologijo. Ni nadsile, ki bi upravljala z ljudmi, temveč materialne razmere bivanja opredeljujejo razvoj.
Vodilo človeka ni sledenje narisanim, ideološko-knjižnim postavkam, temveč ga skozi zgodovino vodi pohlep po prilaščanju tujega dela. Vsa relevantna zgodovina predstavlja potek različnih faz organizacije proizvodnih odnosov, da bi se zagotovili presežki vrednosti, ki si jih s pomočjo prisile državnih atributov jemljejo organizirane manjšine. Ideologija (verska, politična, medijska, odnosna oziroma katerakoli) se kaže kot zaporedje irelevantnih vsebin, kot način oblikovanja lažne zavesti, namenjene slepitvi množic.
Človeška družba ne sprejema trajnih obrazcev, večni gral ne obstaja
V kombinaciji zgornjih dveh temeljnih principov delovanja je zaznati nesprejemljivost trajnih obrazcev, vključno z ekonomskimi. Hayekova doktrina, kolikor je absolutizirana, je zgolj ena v nizu ideoloških zameglitev, izhajajoča iz idealiziranih principov zmožnosti človeškega nadzora nad materialnimi tokovi. Če bi ta večni gral obstajal, bi ga družba gotovo integrirala v fiksne dejstvene obrazce. Vendar grala žal in preprosto ni.
Izobraženec dr. Žiga Turk v intervjuju za spletni portal Domovina, objavljenem 10. septembra, podaja nekaj iztočnic v smislu odrešitvene vloge Hayekove doktrine. Med drugim:
»Ekonomske liberalce sem bolj ali manj prebral. Približno vem, za kaj gre. Še vedno sem prepričan, da je ključen Hayekov uvid …, ki ga lahko strnemo v pregovor, da več glav več ve. To je konec koncev tudi bistvo kapitalizma. Namesto da gospodarstvo komandira majhna skupina ljudi na vrhu, ga komandirajo vsi ljudje s svojimi odločitvami in ocenami … Več glav več ve. To drži.
Največ glav je cel svet. In seveda si je kapital želel, da bi cel svet deloval kot enoten trg, saj bi bilo to najbolj učinkovito. Toda izkazalo se je, da si ljudje ne želijo samo kruha. Tudi nacionalna oziroma kulturna identiteta ljudem nekaj pomenita. V zameno za to so se pripravljeni odpovedati tudi ureditvam, za katere se teoretično zdi, da bi jim prinesle več blagostanja … Pričakovanja tistih, ki so stavili na globalizacijo in odprte trge, so se izkazala za naivna.«
Globalna vladajoča klika je izničila tržne zakonitosti, ki zato ne delujejo ne po Hayekovih ne po načelih nikogar drugega
Z večino navedb se je možno strinjati, predstavljajo na pravilih znanosti ter analizi sodobne literature zasnovane pravilne ugotovitve. Toda če se omejimo na Hayeka, je vendarle opazno statično pojmovanje doktrine. Zaključek o bistvu kapitalizma v vsevednosti človeške večine, ki dominira v dognanjih majhne skupine ljudi na vrhu, je strogo pogojen. Vračamo se k dunajskemu zrezku za en evro. Bilo bi dobro, če bi bilo, toda ga ni. »Majhna skupina na vrhu« namreč ni od ekonomije neodvisna, iz nje izstavljena tehnologija globoke države, kar je tipična značilnost Slovenije v tem trenutku. Brez zadržka se je možno strinjati o popolni nekompetenci izrojene slovenske klike, ki bi jo ustrezno nadomestila splošna gospodarska pamet. Vendar v tem grmu zajec ne tiči!
Ko govorimo o odtujenih centrih globalne moči kot dominantni manjšini, imamo v mislih ravno oblike združevanj, nastale na temelju nadzora združenega globalnega kapitala. Odtujeni centri globalne moči niso vsemogočni zaradi levičarske politične agende, temveč so vsemogočni, ker jim dominacija nad globalno ekonomijo ponuja atribute moči za vsiljevanje nadvlade, vključno s postavljanjem političnih oblasti. Tu se srečujemo s ključno omejitvijo Hayekove doktrine. Svobodni trg v razmerah nadvlade nad kapitalom je zgolj nedolžna, banalna besedna figura, poigravanje z besedami; invisible hand je docela izničen s kontrolnim paketom globalnih centrov moči, ki so tista vidna neekonomska in nadekonomska vsemogočna roka.
Z doseganjem nadzora nad globalnimi gospodarskimi tokovi realnega in spekulativnega kapitala je globalna vladajoča klika izničila tržne zakonitosti, ki zato ne delujejo ne po Hayekovih ne po načelih nikogar drugega. Koncentracija enormnega kapitala v rokah maloštevilnih sicer vodi do maksimalne učinkovitosti sproti posodabljanih tehnologij, kar pa je žal le en, nezadosten aspekt poglavitnih gospodarskih tokov. Ključna cena, ki jo plačujemo hiperprodukciji, se odraža v dejstvu, da so izginile primerljive cenovne regulativne vrednosti, da torej na trgu več ni realnih parametrov spoznavanja uspešnosti delovanja. Ravno zaradi pomanjkanja merljivosti, distributivnosti, medsebojnega vpliva cene dobrin je delovanje svobodnega trga s Hayekom ali brez njega izrazito zoženo.
V razmerah ločenosti blaga in denarja ne more biti trga
Dejstvo, da je denar izgubil zmožnost izražati vrednosti blaga, je porodilo stanje pomanjkanja objektivnih primerjalnih meril, brez katerih ni selekcije po uspešnosti, brez česar trg ne opravlja svoje funkcije. Primerjati dobrin, ki jih ne povezuje tržno soočenje v ozadju zblaznele produkcije denarja, namreč ni možno; v razmerah ločenosti blaga in denarja pač trga preprosto ne more biti. Če greš na tržnico z vrečo denarja, ki si ga natiskal po lastni potrebi, lahko prineseš domov, kar se ti zahoče, kar pa nima več nikakršne vrednosti; kolikor se bo blago podražilo, boš dotiskal denarja. Hayek v takšnem stanju stvari ne pomaga.
Globalni centri moči regulirajo globalni trg, , ki je zato izraz neekonomskih potreb
Če bi človek posedoval sposobnost obvladovanja gospodarskih tokov, bi v prvem koraku zopet vzpostavil sorazmernost obsega valute in blagovnih tokov, šele nato bi se lahko lotili teleoloških debat o (ne)učinkovitosti vpletanja nadstruktur v gospodarjenje tržnih subjektov. Enormna koncentracija vseh vrst kapitala v nekaj deset tisoč posameznikih, kar je pogoj tudi zblaznelega tiskanja, izničuje sleherno ekonomsko doktrino. Svetovni trg je skozi monopolno obvladovanje celote gospodarskih tokov manjšine prerastel v surogat trga, v preplet nesvobodnih nadekonomskih nosilcev volje, ki zamejujejo realne tržne pobude. Tako kot globalni centri moči postavljajo oblast v Sloveniji (in drugje), regulirajo tudi globalni trg, ki zato ni liberalen, neliberalen ali nekaj tretjega, temveč izraz neekonomskih potreb. Karkoli narišemo na papir enotnega (ali neenotnega) trga, se razbije ob čereh te krute ekonomsko-politične danosti. Če se proletariatu ni uspelo združiti, se je pač to posrečilo kapitalu, ki je s polno dominacijo nad trgom izbrisal korekcijske, vrednostne in preostale tržne učinke, ki bi, če bi obstajali, dajali zagon gospodarjenju. Nekoč se je tržnost odražala na gradbiščih, sedaj pa smo vsi skupaj v casinoju.
Ugotovitev dr. Turka o obstoju kritične mase ljudi, pripravljene nadrediti kulturne, nacionalne potrebe enotnemu globalnemu trgu, deluje optimistično, drugega kakor poskušati v tej smeri nam ne preostane.
Z omejitvijo kapitalskih resursov bi sicer omejili tehnološki razvoj, a pozitivnih učinkov bi bilo več
Če pogledamo z zornega kota globalne ekonomije, bo treba po vsej verjetnosti kapitalizem postaviti z glave na noge. Skupina sodobnih avtorjev meščanske ekonomije vidi problem v prvi vrsti v pretiranem kopičenju kapitala, ki je sicer nakopičen, izrazito prodoren, učinkovit, potenten, toda v še večji meri nevaren. Predlagajo omejitev kapitalskih resursov, sellery-cup, s katerimi bi države skrbele za maksimalne kvote združenih finančnih resursov, preseganje katerih bi povzročilo izločitev s trga, strukturno in finančno razgradnjo doseženih učinkov, trajno ukinitev protagonistov in družb s preprečitvijo ponovnega vstopa v tržno tekmo.
Na ta način bi ustvarili pogoje resničnega tržnega delovanja, močno omejili možnost tiskanja denarja neodvisno od blagovnih tokov, v prvi vrsti pa izključili nadvlado skupin, ki gravitirajo okoli enormne mase gospodarskih mastodontov milijardnih vrednosti, ki jih več ne bi bilo. Zapisani ukrepi bi sicer upočasnili tehnološki razvoj, kar bi imelo, razen nesporno negativnih, tudi pozitiven učinek redistribucije kapitalskih tokov k stvarnim človeškim potrebam. Blagovna produkcija bi se vrnila k selekcioniranim tradicionalnim vrednostim, namesto samostojnega, fetišiziranega divjanja kapitalskih tokov, ki so človeške oblike socialnega transferirale v mešanico kiča, manipulacij in pripadajočih oblik zgodovinske regresije.
Rešitev bi spodbudila skrajšanje kriznega cikla in pospešila zagon novega obdobja vzpona
V Hayekovih časih hiperprodukcija blaga in neodvisnost finančnih tokov od realnih gospodarskih učinkov nista predstavljali tako hudega problema. Zato so njegova in druge doktrine njegove dobe preprosto povožene, zaostale v preteklosti. Sodobni izzivi gotovo ne ležijo v odstranitvi države iz gospodarjenja, temveč povsem obratno. Država mora ustvariti učinkovite mehanizme omejevanja kapitalskih integracij na državni in mednarodni ravni ter nenehen nadzor nad tiskarnami vseh vrst denarja v daljšem časovnem obdobju. Šele ko bo omejena kapitalska združljivost postala vsakodneven pojav in denarna masa sledila realnemu blagovnem obsegu, bomo lahko debatirali o prednostih nevidnih rok.
Rešitev nikakor ne bo trajna, svetega grala pač ni, bi pa zagotovo spodbudila skrajšanje kriznega cikla in pospešila zagon novega obdobja vzpona, ki bi trajal, dokler mednarodni združeni kapital znova ne zagotovi protistrupa za nadzor nad nekontroliranimi zgostitvenimi tokovi. Tako pač bo, dokler človeštvo v daljni prihodnosti ne pride do stopnje zavesti, ki bo zagotavljala nadzor nad gospodarskimi tokovi v korist vseh namesto v korist, kot se je izrazil spoštovani dr. Turk, manjšine: »Namesto da gospodarstvo komandira majhna skupina ljudi na vrhu, ga komandirajo vsi ljudje s svojimi odločitvami in ocenami.«
Kako bomo temu rekli: komunizem ali kako drugače, nima prav nikakršnega pomena. Če bomo preživeli do takrat.
