Zakrivanje telesa muslimank v zahodni kulturi in zakaj me to moti

V slovenskih mestih, tudi manjših, je opaziti vedno večje število žensk zakritega obraza in telesa v oblačila muslimanskega izvora. Razni hidžabi in podobno se koristijo v meri, ki jo lahko označimo za agresivno.

Če odmislimo politične in pravnoustavne aspekte z bogato sodno prakso, zadenemo ob povsem človeške reakcije na obnašanje te vrste. Če odmislimo razlage iz plana osebnih svoboščin, ustavnih pravic ipd., se zmoremo v miru osredotočiti na povsem človeško reakcijo zahodnjaka, ki se v lastnem kraju sooči s tovrstnim pojavom. Ljudje smo različni, različno doživljamo in reagiramo, toda obstajajo določene skupne točke.

Sam sebe dojemam dokaj liberalnega, tolerantnega, imam prijatelje muslimane, brez težav sprejemam verske navade, ki me ne motijo. Kadar povabim kakšnega muslimana, pač ne strežem svinjine, ne vabim jih med ramazanom itd. Smem trditi, da ne gojim proti njim nič odklonilnega. Toda ko opazim žensko v teh nepredušnih nošah, začutim hud notranji odpor. Prav nič nisem radoveden, kaj se nahaja pod vsemi temi navlekami, ta tip žensk mi iz določenih razlogov ni nič všeč, kot moškega me ne privlačijo. Nimam težav s sprejemanjem potrebe soprogov, da si dodatno zavarujejo “plen”, otežijo ženam spoznavanje morebitnih predatorjev. Nimam težav s sprejemanjem izražanja privrženosti, zakonske kohezije in zvestobe te vrste. Prav nič me ne mika stopiti znotraj obzidja prepovedi, saj ne gojim niti elementarne radovednosti do njihovih žena. Privlačijo me brhke, plavolase Evropejke, spontane, spogledljive seksualnosti. Poglabljanje v islamsko kulturo je onstran mojih interesov, imam dovolj bližjih tem. Če bi se znašel v kakšni izmed njihovih držav, mi pogled na v obleko zazidane ženske ne bi zbudil odpora. Tu me pa izredno moti. Ne vem natanko, zakaj.

Najprej se zatečem k misli, kakšno bi bilo življenje v Sloveniji, če bi si vsi privoščili javno izražanje tradicionalnih kulturnih, verskih, intimnih vsebin?! Po ulicah bi hodile množice Slovencev v narodnih nošah, ki jih opažamo ob prireditvah etnološke ali glasbene narave. Pumparice, kičasti gumbi na telovnikih, starodavna obutev, klobuki, različni modni ornamenti bi nas vrnili v čase izpred sto let. Nekateri bi hodili našemljeni v pustne maškare, glasno bingljali s težkimi zvonovi, strašili otroke s podobami kurentov. Množice vernih bi hodili po mestih v duhovniških togah, nosili lesene nahrbtne križe, se šli glasnih jutranjih procesij s »pleh« glasbo, kar bi bilo le streljaj od glasnih puritanskih naukov nasilnega srednjega veka. Okoli 160.000 državljanov z Balkana bi zapolnili ulice z opankami, s »prsluki«, s tradicionalnimi četniškimi ali komitskimi »šubarami«, med hojo bi pihali v piščali. Številni jugonostalgiki bi hodili v uniformah JLA, s titovkami, usnjenimi oprtniki, strelnimi pripomočki, merniki, platnenimi torbami. Pripadniki nemške manjšine bi s polno pravico nosili enodelne gamaše, operešene klobuke, jodlali vsepoprek, cirkusa na meji z Italijo ali Madžarsko si ne upam predstavljati. Če k temu prištejemo številne manjšinske parade ponosa, budistične pohode z agresivnimi »ohm« pozibavanji, bingljanji, romsko ulično glasbo, beračenjem … bi bila Slovenija podobna norišnici. In ne le Slovenija, temveč poljubna država. Pojav je torej kulturološki. Si želimo živeti v organizirani državi, z minimumom vsiljive zunanje plastičnosti, v družbi tolerance, zasnovane na pravici do miru v individualni osebnostni zasnovi? Ali nam je ljubša anarhija, nered?

V luči zgornjega se mi kaže nošenje vseh teh navlak v javnosti kot oblika nasilja nad ogromno večino, ki ne deli potrebe po telesni zakritosti. Koriščenje teh odmevnih pripomočkov doma, v intimi domačnosti, bi ne smela motiti nikogar. Tisti, ki ga to moti, pač ne bo hodil v njihove domove. Jaz ne bi. Ko pa grem ven, pričakujem toleranten odziv javnosti, v smislu nevtralnih, običajnih oblačil. Enako bi me motilo, če bi hodili ljudje v kopalkah, odeti v brisače, kot bi ravnokar stopili izpod tuša, omotani z državnimi zastavami, obuti v papirnate čevlje, ki se natikajo mrličem. Pojavlja se v prvi vrsti vprašanje kulturnega množičnega pristopa – to je, ali se bomo v množici vedeli običajno, sprejemljivo, neizstopajoče, ponujali okolici neko povprečje, ki ga ta množica utemeljeno terja in pričakuje. Še bolj od teh telesnih zakrivanj bi me motile množične verske povorke, agresivne in vsiljive zapovedi spoštovanja tega in tistega, posiljevanje z religijo katerega koli boga, kajti kot ateist si želim miru pred tem. In ta mir mi je zagotovljen, čeprav je v Sloveniji vsaj milijon katoliških vernikov, ki pa, za razliko od zastrtih muslimanskih žena, hodijo spodobno, nevtralno oblečeni, nič drugače kot jaz. V čast mi je poznati Ivana Štuheca, Franceta Cukjatija in nekaj visokih verskih uradnikov, ki me ob srečanju pozdravijo enako, kakor jaz njih: z nasmehom, ki izraža zadovoljstvo, in z rokovanjem. Pa smo vsi oblečeni v povsem civilna oblačila. Ni treba odstraniti kapuce, da bi ugotovil, ali sem srečal Štuheca ali morda drugega duhovnika, ni se mi treba prebijati skozi zapore njegove vsiljive intimizacije, s katero mi izkazuje vnaprejšnjo odklonilnost. Njemu ni treba trpeti ob pogledu na majice s Che Guevaro, kladivom, srpom, peterokrako zvezdo, titovko, kar mi pritiče kot potuhnjenemu (resničnemu, apostolskemu) komunistu. Ko se mu približam, sva oba – naj uporabim težko besedo – »normalna«, nisva kot liki iz risank, zakritih obrazov. Nisva Zorro, Batman ali Catwoman, temveč normalna, povprečna človeka konvencionalne uravnanosti. Sva spodobna, željna poljubnemu Slovencu ponuditi sebe v običajni vizualnosti, kot se drugi ponujajo nama. 

Bolj ko prihajam h koncu misli se mi zdi, da tovrstno zadekanost doživljam kot nasilje nad sabo, nad konvencijo osebnih izbir pojavljanja med normalnimi državljani. Tudi če se komu zdi, da me ne sili nihče v nič, da me ne ogroža, ne spreobrača in le izraža lastnost, se ne uspem znebiti občutka, da me spravlja v ponižujoč odnos nadvlade elementarnega, kar on(a) je, jaz pa nisem, zavoljo česar jih takšnih ne želim gledati.