Ob 110-letnici rojstva Edvarda Kocbeka se spodobi nekaj na kratko povedati tudi o glomaznem tajnem nadzoru, ki ga je nad njim izvajala slovenska tajna politična policija. Ni bila prebivalca v času trajanja propadle slovenske socialistične republike, ki bi bil pod tako hudo in vseobsežno kontrolo „življenja drugih“ kot omenjeni „jubilant“.
Obdelavo nad Kocbekom je Udba kodno poimenovala Bohinjski, to verjetno zato, ker je bil predavatelj na drugem Bohinjskem tednu (na akademskem kulturnosocialnem tednu), ki ga je leta 1939 organiziralo slovensko katoliško društvo Zarja.
Povojna udbovska in druga režimska tortura nad Edvardom Kocbekom je imela več faz in je imela različno intenzivnost. S strani „mučenca“ je bila ta kalvarija toliko bolj boleča, ker mu jo je pripravila njegova njemu tako ljuba partizanska tovarišija.
Odurnost in kontinuiteta tega pregona sta bili neverjetni – pregon se je začel že leta 1944, torej med vojno vihro, in dobesedno ob njegovi smrti postelji 3. novembra 1981 je špijonirala sodelavka tajne politične policije s kodnim imenom Zala ter deset minut (!!?) po Kocbekovi smrti o tem obvestila ljubljanski center Udbe. Ko je nato k pokojniku na Bokalce prišla žena Zdravka s sinom Matjažem in snaho Jelko, jih je spremljala družinska prijateljica, drugače pa dolgoletna sodelavka tajne policije s kodnim imenom Eda.
Spremljali so ga torej od leta 1944 do leta 1981 – sklepam, da je bilo o njem napisanih okrog 20.000 udbaških strani, obkrožala ga je stotnija ovaduhov. Samo za obdobje 1944–1965 je udovskega materiala o Kocbeku za 6.500 strani; v omenjenem času je največ poročil podal njegov prijatelj iz tega obdobja pisatelj Jože Javoršek s tajnim ovaduškim imenom Piette. Mnogo njegovih poročil je zlaganih in za to svoje ovaduštvo je prejemal plačilo. „Kadar je dobil denar, so bila poročila obširnejša,“ poroča udbovka Milica Strgar. In še: na zvezi ga je imel tudi udbovec Zdenko Roter, pozneje univerzitetni profesor in še kasneje svetovalec predsednika republike Slovenije Milana Kučana.
Dalje, desetletja je bil nadzorovan z mikrofoni v zidu, tudi njegovi prijatelji, znanci, sodelavci in sorodniki so bili spremljani z različnimi režimi tajnih operativnih metod in sredstev, npr. Boris Pahor – kodno spremljan pod imenoma Jambor in Ljubljančan, Alojz Rebula – kodno spremljan pod imenoma Meščan in Osredkar, Janez Gradišnik – kodno spremljan pod imenom Stražar, Viktor Blažič – kodno spremljan pod imenom Blaž, Vinko Ošlak – kodno spremljan pod imenom Anarhist, in še bi lahko naštevali.
Do leta 1965 je bil Kocbek šestkrat udbovsko zaslišan, s strani treh tajnih političnih policajev: Janeza Japlja, Zdenka Roterja in Zlatka Seliškarja. Pozneje so ga še zasliševali, recimo prav ostro šef Udbe Janez Zemljarič, oktobra 1975, kar je bila neposredna posledica Kocbek–Pahorjeve atomske bombe, ki je 18. marca 1975 eksplodirala v Trstu. Namreč takrat je izšla šesta knjiga v Zalivovi zbirki Kosovelove knjižnice z naslovom Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, uredila sta jo Boris Pahor in Lojze Rebula. Šlo je za malce zakasnelo počastitev sedemdesetletnice Edvarda Kocbeka, ki jo je povzročil obotavljajoči se Kocbek sam. V knjižici je bil kot njen najpomembnejši del objavljen tudi pogovor z jubilantom Kocbekom. In tu je bilo, upoštevajoč tiste čase, resnično kaj prebrati, kajti ta intervju, bolje rečeno samospraševanje, je eden najusodnejših tekstov v novejši zgodovini Slovencev; sprožil je še danes trajajočo slovensko dramo!
Boris Pahor je pred tem izidom pet let silil Kocbeka, naj napiše kaj o povojnih komunističnih pobojih in medvojni koaliciji krščanskih socialistov s komunisti. In končno: Pahor je bil v petek popoldne (17. januarja 1975) pri Kocbeku, in šele ko je odhajal, že na hodniku stanovanja, mu je Kocbek dejal, navajam iz njegovega dnevnika: „Prav, Boris, bom napisal: Napisal bom nekaj kratkega, ker za daljše tiskanje ni časa. Bom napisal vse, kar je treba bistvenega reči. Danes teden pridi ob tem času po rokopis.“
Čuječna tajna politična policija je seveda registrirala ta dogovor in o tem v t. i. Indikativnem biltenu 24. januarja 1975 obvestila Kardelja, Dolanca, Kraigherja, Popita, Ribičiča, Marinca, Šetinca in Vipotnika, citiram: „Kocbeka je pred nedavnim obiskal Boris Pahor z nekaterimi vprašanji […]. Priprava teh materialov oziroma odgovorov na zastavljena vprašanja Pahorju bo Kocbeku vzela vsaj teden dni časa […].“
In še: V tržaški tiskarni je – v začetku marca 1975 – slovenska Udba ukradla krtačne odtise Kocbekovega pričevanja, o tem obvestila komunistično vodstvo in vrh partije je poskušal še v zadnjem trenutku, z grožnjami, preprečiti izbruh te atomske bombe, a mu to ni uspelo!
Tako priprava na intervju kot njegov marčevski izid (leta 1975) sta še dodatno intenzivirala udbaško spremljanje Kocbeka. V podkrepitev tega bom navedel samo en primer te neverjetne količine vohljanja, ki ga najdemo v posebni prilogi Indikativnega biltena, kjer udbovci obveščajo Sergeja Kraigherja, Franceta Popita, Mitjo Ribičiča, Franca Šetinca in Janeza Vipotnika, da se je Edvard Kocbek med proslavo 30-letnice zmage, 10. maja 1975, zadrževal „doma“!
Po Kocbekovi smrti, novembra 1981, nadzor nad Kocbekom in njegovo družino ni bil ukinjen. Tako so udbovci septembra 1983 posredovali slovenski politični eliti obsežen tekst o končani Dragi (študijski dnevi slovenskih izobražencev v vrtu Marijanišča na Opčinah) in v njem med drugim navedli, da se je Sirčevega predavanja in diskusije udeležilo okoli 130 oseb, med katerimi so bili tudi „Franc Jeza (prišel je s pomočjo žene, pred tedni ga je zadela možganska kap) in Vinko Beličič iz Italije, Franc Gorše iz Avstrije, iz SR Slovenije pa France Bučar ter Zdravka Kocbek“. Torej so udbovci slovenskim komunističnim voditeljem poročali tudi o gibanju Kocbekove vdove Zdravke!
Aprila 1982, torej pol leta po Kocbekovi smrti, je načelnik VIII. oddelka vrha Udbe Miha Brecelj dostavil II. oddelku „reviji, ki sta bili iz Italije poslani Kocbeku. Prosim, da ju pregledate in morebitne zanimivejše članke pošljete III. sektorju tega oddelka v prevod. Glede morebitnega zadržanja poštne pošiljke bi se odločili kasneje.“ Hm, odločiti se morajo, ali bodo mrtvemu Kocbeku zadržali pošto – res neverjetno in morbidno!
Nezaslišano obsežno tajno spremljanje Kocbeka sem natančno opisal v knjigi Edvard Kocbek – osebni dosje št. 584. Po izidu knjige leta 2010 – še naprej v Arhivu Slovenije, na pretežno uničenem udbovskem smetišču – odkrivam nove dokumente o tej umazani raboti. No, z nedavnimi spremembami arhivskega zakona bivše vlade Alenke Bratovšek, namreč s zapovedanim počrnjevanjem določenih vsebin, se je nadaljnje raziskovanje nadzora Udbe nad Kocbekom in udbovskega smetišča nasploh ter papirjev drugih režimskih asociacij zelo otežilo oz. upočasnilo! Žal.
Pripis uredništva: Avtorjeve knjige je mogoče kupiti tudi na Časniku v posebni naročniški akciji.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
