Ali so to stranke, ki so nastale iz političnih organizacij prejšnjega političnega sistema oz. vodilni komunisti bivšega režima, ki so spoznali, da je enopartijski sistem “preživet”? Ali ni za to zaslužen DEMOS, ki si je prizadeval za konec enopartijskega režima in za samostojno demokratično državo?
Miran Potrč je v intervjuju na RTV povedal, da so on, Milan Kučan in dr. Janez Drnovšek ob osamosvajanju imeli še tako oblastno moč in možnost, da bi lahko s silo ustavili začeti proces osamosvojitve in spremembe enopartijskega sistema, kar bi zopet pomenilo nasilje. Da bi se izognili državljanski vojni, so partijski voditelji dopustili, da se nadaljuje osamosvajanje in demokratizacija Slovenije. Priznali so, da je režim SFRJ “preživet”, niso pa priznali, da je propadel. Za nekaj, kar je “preživeto”, ne iščemo odgovornih. Pri uporabi besede “propad” oziroma da je nekaj “propadlo”, se postavi vprašanje, kaj je vzrok propada, kdo je odgovoren. Bivši režim SFRJ je propadel in bi moralo biti samoumevno, da so bili tisti, ki so režim vodili, tudi odgovorni za njegov propad. Vsako odgovorno vodstvo, podjetja ali države pokaže odgovornost za rezultate svojega dela tako, da odstopi ali vsaj ponudi odstop. Vendar se to ni zgodilo.
Slovenski voditelji bivšega režima so se tako neobremenjeni lahko pridružili toku osamosvajanja in demokratizacije, in sicer kot enakopravni partnerji in tekmeci pomladnim strankam v pluralni demokratični družbi. Lahko so posegli na najvišje položaje v demokratični državi, kot Milan Kučan, ki je bil izvoljen za predsednika države. Pokazalo se je, da samoupravna ekonomija SFRJ ne zmore več vračati tujih kreditov. SFRJ je propadla ob 100-odstotni mesečni inflaciji. To je povedala Vera Mejak, pravnica, ki je v bivšem režimu delala kot tožilka, direktorica na Banki Slovenije, svetovalka na Ustavnem sodišču in tudi direktorica SDK.
Val demokratizacije v Vzhodni Evropi je “odnesel” komunistične režime v Vzhodni Nemčiji, Čehoslovaški, Madžarski, Romuniji … “Tovariških režimov”, ki bi lahko pomagali enopartijskemu režimu, ni bilo več. Glede na nastale nove razmere so se slovenski komunisti odločili sodelovati pri nastajanju demokratične države Slovenije. Člani bivše KPS so se organizirali v Stranki demokratične prenove – SDP. Enakopravno so sodelovali na prvih svobodnih volitvah, katerih zmagovalec je bil DEMOS, ki je nato pripravil zakon o plebiscitu. Pričakovati je bilo, da bo večina strank, ne samo DEMOS, podprlo zakon o plebiscitu. Stranka SDP pa je napovedala, da ne bo podprla zakona, če si bodo ostale stranke, predvsem DEMOS, kasneje prisvajale zasluge za rezultate plebiscita. Zato sta koalicija DEMOS in SDP podpisala sporazum, ki naj bi preprečil “prisvajanja zaslug”.
Ljudstvo je z rezultatom plebiscita naložilo politikom, da storijo vse potrebno, da Slovenija postane samostojna in demokratična država. Za propad države, ki je nastala z revolucijo, ni odgovarjal nihče.
Slovenija očitno potrebuje boljšo vladavino prava, predvsem pa več odgovornosti za rezultate, na vseh nivojih. “Namen porazdelitve moči je predvsem v varovanju posameznika v razmerju do države. To je dobrobit državljank in državljanov, ki morajo imeti zaupanje v vladavino prava oziroma v pravno državo”, je bilo sporočilo okrogle mize “Temelji pravne države”. Profesorica za evropsko pravo na Dunaju, dr. Verica Trstenjak, nekdanja generalna pravobranilka na sodišču EU je odstopila, da opozori pristojne organe na neprimeren status sodnega sveta in ker ne more prevzeti odgovornosti za odločitve in ne more niti posredno vplivati na izboljšanje stanja v sodstvu, tudi ne more prispevati h krepitvi upanja v sodstvo. “Nobena oblast ali moč – politična, sodna, zdravniška, finančna, akademska, kulturniška, cerkvena – ne sme ostati brez nadzora; vedno je odgovorna republiki – državljanom”, opozarja dr. Iztok Simoniti, nekdanji diplomat.
Dr. Robert Golob vodi vlado in gibanje Svoboda. Mnogi volivci so podprli to gibanje, ker so verjeli Svobodi, da je stanje države alarmantno. Premier se je odločil, da temu naredi konec in je pričel z depolitizacijo javnega sektorja. Mar ni depolitizacija dvoumen projekt, ki znižuje odgovornost izvoljenim poslancem v DZ RS, tudi iz vrst Svobode? Ob zmanjšani odgovornosti izvoljenih poslancev pa naj bi se povečala učinkovitost oz. racionaliziralo delovanje države? Zasluge niso pereč problem države. Nerazumevanje in nesprejemanje odgovornosti pa je že dolgo problem Slovenije. Demokracija brez odgovornosti in nadzora je špekulacija in utopija!
