Objavljamo tretji del predavanja zasl. prof. dr. Janeza Juhanta na letošnjih Študijskih dnevih Draga.
Razvoj je usodno zaznamoval posebno navadne ljudi in majhne narode, ki so postali lahek plen imperialističnih politik, saj so se kriteriji presoje človeka in družbe iz načelnih spremenili v politično-tržne in ljudje smo postajali vse bolj kolesca v teh mlinih, ki so z vojnami in revolucijo usodno zaznamovali naš narod. Bili smo v nesorazmerno veliki meri deležni vojnega in revolucionarnega mesarskega klanja in vseh njegovih dolgoročnih posledic. Ehrlich piše v spomenici Uničenje slovenskega naroda maja 1919,1 da bo razkosanje Slovenije med zmagovite sile onemogočilo preživetje Slovencev. V drugi svetovni vojni in revoluciji je Slovenija postala krvava dežela zaradi totalitarizmov, ki so grobo prizadeli večino Slovencev, jim vzeli vse, številnim tudi življenje.
Podložnost omogoča podjarmljenje in uničevanje ljudi
Naši rojaki so se v prvi in drugi svetovni vojni bojevali na različnih straneh na frontah, kamor so jih poslali vojni načrtovalci, ki so slovensko nacionalno samoohranitveno voljo rojakov izkoriščali za svoje politično-ideološke načrte. Zanje so naši fantje in možje množično umirali na soški in na drugih frontah. V nobeni državi nismo dobili zagotovljenih narodnostnih pravic. Povsod pa so jih spodbujali k pokornosti. Znani sociopsiholog De Mause2 ugotavlja, da so narodi Nemčije in Avstrije družbeno-psihološko naganjani k podložnosti, ki ustvarja pogoje zatiranja. Človek ne more stalno živeti v stanju strahu, ki ga ponižuje v človeškosti. To potrjujeta tudi Hannah Arendt in Zygmund Bauman, ki v treniranju k pokornosti vidita glavni razlog za delovanje totalitarnih sistemov; enako Rod Dreher in Roger Scruton.
Tudi danes postmoderni načrtovalci trenirajo ljudi v odvisnosti. Krščanska preroška drža pokončnosti je stalno in načelno kljubovanje svetu: ne biti od tega sveta (Jn 17,16). Janez Stanovnik tudi »spravno prizadevanje Aleša Stanovnika in njegovih somišljenikov v vrstah OF [označuje kot] … plavanje proti toku«,3 ker komunisti nikoli niso spustili oblasti iz rok. Zanje je bila pomembna revolucija, tj. prevzem oblasti, ne narod. Utemeljeno zapiše Tine Hribar, da je »strel, ki je ubil Ehrlicha, ubil tudi Aleša … Partija se je z njim znebila dveh najsposobnejših nasprotnikov …«4
Pri postavljanju na noge so imeli pomembno vlogo katoliški duhovniki
Slovenci smo se vso zgodovino skušali postavljati na svoje noge, in to nam še povzroča težave. Imeli smo zanesenjake-duhovnike, kot Matija Majar – Ziljski, Janez Ev. Krek, Lambert Ehrlich, ki so spodbujali, naj se postavimo na svoje noge. Anton Korošec je sredi vojne v Avstriji 30. maja 1917 v dunajskem parlamentu prebral Majniško izjavo, ki je bila javna zahteva za samostojnost južnoslovanskih narodov v okviru Avstro-Ogrske (trialistična zasnova države) in je postavila okvire za uveljavitev samostojnosti Slovencev v povezavi z drugimi slovanskimi narodi. Leta 1932 je zopet izdal tako imenovane Punktacije, v katerih je zahteval samostojnost Slovenije (in Hrvaške) v okviru južnoslovanske države. Koroščeva Slovenska deklaracija iz leta 1932 – kot tudi označujemo omenjene Punktacije – je bila zahteva Slovencev za samostojnost v okviru Jugoslavije na krščanskih temeljih, seveda.
Še bolj odločna je izjava Lamberta Ehrlicha z naslovom Slovenski problem, napisana v okupacijskih razmerah Ljubljanske pokrajine na začetku vojne, dne 24. decembra 1941. Govori o izjemni in vsestranske ogroženosti slovenskega naroda. V tej stiski načrtuje samostojno Slovenijo kot malo Švico ali Slovansko srednjeevropsko unijo njenim središčem, s čimer bi Slovenci lahko zaščitili svoje nacionalno ozemlje vključno z Beljakom, Trstom, Reko in Varaždinom v okviru slovenske pristojnosti. Iz istega razloga samopreživetja naroda piše Spomenico Italijanom, v kateri biča nasilje fašistov in tudi domačih komunistov; pri zatiranju Slovencev celo oboji sodelujejo.
Slovenci premalo govorimo o narodnih ranah iz vojne, raje se pogovarjamo o ranjenosti tujcev
Te med vojno in revolucijo narodu in posameznikom zadane rane še vedno niso zaceljene. Številne izčrpne študije potrjujejo množičnost prizadetih. Milko Mikola je skušal »podati celotno bilanco komunističnega nasilja v Sloveniji«. Med prebivalci je bilo »vseh neposredno prizadetih žrtev komunističnega nasilja v Sloveniji skupaj več kot 100.000«.5 Lahko dodamo še vse sorodnike prizadetih tako na strani premaganih kot na strani zmagovitih, ki so prav tako travmatizirani, za kar imamo zdaj tudi že otipljiva pričevanja. Vse to je pustilo podzavestno goro trpljenja, ki kot breme otežuje narodni in državni razvoj.
Številni zapisi, pričevanja zato še zdaleč ne morejo zajeti ne števila ne razsežnosti vseh žrtvovanih v Sloveniji zaradi revolucije. Partija je mimo Kocbeka ukazala množično pobijanje nekomunističnih Slovencev; že med vojno konec leta 1941 in posebno v letu 1942 vplivnih demokratov po deželi in v Ljubljani, med njimi dr. Lamberta Ehrlicha in bana dr. Marka Natlačena, družinskih očetov in mater, celo otrok, ne pa tudi vplivnih okupatorjev. Kakšno trpljenje nemoč, tragedija in obup so torej zadeli spričo terorja že tako okupirane, zatirane in preganjane Slovence. Morda nekaj pove izjava škofa Gregorija Rožmana, ki naj bi bil dejal, da bi najraje umrl. In potem še vse, kar se je dogajalo po vojni …
A še vedno o globinsko higienski, narodno-politični resničnosti te travme ne govorimo. Spominjamo se osvoboditve nacističnih taborišč v tujini, ne pa komunističnih doma, pa Srebrenice, ne pa enako Kočevskega Roga ali Hude Jame. Narod je bil komunistom stalno drugorazredno vprašanje, saj je bila narodna osvoboditev podrejena komunistični revoluciji in kominternovski politiki tako na začetku vojne, ko je bila pronacistična Protiimperialistična fronta, usmerjena proti Veliki Britaniji in ZDA in je z napadom Nemčije na SZ 22. junija postala prosovjetska protinacistična, ne pa narodna. O tem govori Kocbek v svojih dnevniških zapisih v Dnevniku 27. aprila 1971, kjer pravi, da ni bilo nobene OF, torej nobene narodne osvoboditve.6
Mladeniči so postali žrtve »epidemije marksizma in freudizma«
Bela Hamvas je v razčlenjevanju evropskega duha na začetku 20. stoletja zapisal izzivalne besede: »Mladeniči, ki so se imeli za resne, posebej v vzhodni Evropi, so brez izjeme postali žrtve epidemije marksizma in freudizma.« Razumljivo, da ti ‘mladeniči’ niso sposobni tega priznati, še manj njihovi nasledniki. Svetle izjeme, kot Kolakovsky, Bauman, Grossmann, Boris Pahor itd., saj so obračunali s to zmoto, a tega ne zmorejo niti številni današnji zapisovalci in epigoni Kocbekovega in sploh krščanskosocialističnega projekta pred in med vojno.
Osvobodilna fronta je pod vodstvom KP izvajala revolucijo in vzpostavljala svojo oblast. Edvard Kardelj je že 29. marca 1942 v obširnem poročilu zapisal Titu: »’Varnostne službe se vsi bojijo kot hudič križa, prav to pa daje poleg ‘nar(odne) zašč(ite)’ in partizanov – OF (beri KP!) značaj resnične oblasti … ‘Varnostna služba’ je prišla namreč na tako dober glas, da se tisti, ki ga je vzela ‘na muho’, ne more rešiti.«7 Partija je z Varnostno-obveščevalno službo (VOS), ki je bila direktno podrejena njej, ne Izvršnemu odboru Osvobodilne fronte, izvajala prevzem oblasti ne v interesu naroda, ampak v interesu mednarodnega komunističnega gibanja. Lambert Ehrlich je – malo preden so ga komunisti dne 26. maja 1942 likvidirali –14. aprila 1942 napisal spomenico Italijanom, v kateri je od okupacijskih oblasti zahteval zaščito Slovencev pred tem terorjem.
Pokornost trdemu in mehkemu totalitarizmu
Priznanje (zgodovinske) resnice otežuje tudi vzdrževanje totalitarne miselnosti v mehki obliki, ki zelo rada operira s tipično slovensko pregovorno mentaliteto razrednega sovražnika, ki so ga v Evropi in Sloveniji v prejšnjem stoletju iznašli liberalci, da bi prikrili resničnost družbene diagnoze, ki jo je pri nas napravil Anton Mahnič. Sestavni del te narodno pregovorne miselnosti je rek: »Fajmoštra nucaj le za sol.«
Že Kocbek se je v svoji duhovni vnemi hranil iz nje in jo je vpregel v svoj oziroma bolj tuj neobvladljiv politični voz, temu dal duhovni, krščanski predznak in s tem pripomogel k še večji zmedi, kot so jo povzročili že komunisti. Tak se je potem zaupal prekaljenim revolucionarjem, izgubil oblast nad svojim duhovnim področjem, kot je sam zatrjeval in zaupal, da ima »’naprednaʻ koncepcija pravico, da nastopa vodilno, obvezno in celo izključujoče, kadar to zahtevajo okoliščine«.8 Brez pridržka je sprejel Kidričevo navodilo, »da je preoblikovanje slovenskih množic ena glavnih nalog krščanskih aktivistov«, kar pomeni njih podrejanje revolucionarni logiki: Smo nazorska skupina, združujoča kristjane, ki sprejemajo marksistično-leninistična spoznanja o objektivnih zakonih družbenega razvoja …«9
Kocbeka prevzema »relativizem življenja«, ko razmišlja o umoru patra Norberta Klemena, križnika, ki so ga obsodili in mučili v Beli krajini dne 13. decembra 1942, ker je zaradi komunizma iz privrženca postal nasprotnik OF. Po poročilih naj bi ga bili skupaj s poveljnikom legistov (četnikov) zverinsko umorili na ‘ljudskem sodišču’ nad Suhorjem. Govorice navajajo, da naj bi bil med sodniki tudi Kocbek, kar pa iz Tovarišije ni verjetno, ker je bil v tem času v Polhograjskih Dolomitih. A komunisti so polagoma zlomili njegov odpor do pobijanja nasprotnikov, kot ugotavlja T. Hribar.10
Kocbeku so tovariši marsikaj prikrili
Revolucionarji so Kocbeku prihranili mučne izkušnje svojih zlodel, da so ga laže zavajali. Nekoč so mu za igrano komedijo, ‘naključno pripeljali ujetega kaplana Bukovca, ga na ljudskem sodišču zaslišali in oprostili. Tine Hribar11 to označuje kot »eno velikih komedij, ki jih je Kidrič zaigral s Kocbekom. Njih posledice pa so bile tragične. Zgodba, ki jo opisuje Kocbek, nikakor ni bila naključni dogodek, temveč je šlo po vsem sodeč, za zrežirano predstavo …, katere pa očitno nista vedela ne na smrt prestrašeni mladi duhovnik ne Kocbek, ki pravi, ,naključje je hoteloʻ … Vse skupaj je pripravil Kidrič sam, ki je hotel s takšno uprizorjeno predstavo pripraviti Kocbeka na tisto, kar je naklepal v skorajšnji prihodnosti«. Kmalu zatem je imel Kocbek s Kidričem spet pogovor, v katerem »sta skupno ugotovila, da je potrebno dvoje, prvič, da dobimo kolikor mogoče prave krivce v roke, drugič pa, da duhovnike, ki začenjajo ogrožati naše delo, justificiramo po treznem premisleku vseh okoliščin«.12 Torej celotno dogajanje bi bilo komedijantstvo, ko ne bi šlo za tako tragične in za večino naroda usodne posledice.
Laž, utrjena s terorjem se je torej, širila ter prepletala vse pore našega osebnega in družbenega tkiva. Formalna demokracija leta 1990 je ni mogla na hitro odpraviti – še manj vseh njenih globokih in tragičnih posledic –, zato njena odprava oziroma očiščenje ostaja konkretna in neposredna življenjska naloga. Treba je torej, kot prav Hamvas, »ohranjati budno zavest o grehu, poplačilo je obvezno za vse. Vsak naj od izvorno skupnega greha človeštva oddela toliko, kolikor zmore … Izvorno stanje je treba razkriti in spoznati v vsakem detajlu; ozavestiti je treba prvobitno, normalno bivanje …«.13 Če povzamemo: Kocbekov zreli projekt se šele začenja in to na razvalinah, ki jih je povzročila revolucionarna avantura, ki ji je stregel.
Posledice za slovenski narod
a) Najmanj 20.000 dragocenih ljudi je izgubilo življenje;
b) na našem ozemlju so se odvijali tragični medvojni in povojni pomori nad 100.000 ljudi, domačinov in drugih narodnosti;
c) komunizem je povzročil hujšo poškodovanost od fašizma in nacizma, saj moramo pritrditi Justinu Stanovniku, da so bili odločevalci v vseh treh sistemih pokvarjeni, hudobni in tako naprej, a da je bil »boljševizem nekaj, česar pravzaprav v zgodovini še ni bilo«,14 in sicer v smislu primitivne brutalnosti oziroma »totalitarne poškodovanosti«,15 skratka nekaj doslej nepredstavljivega;
d) izgubili smo narodna ozemlja (Koroško, Primorsko, Istro);
e) do danes se nismo sposobni soočiti s trpljenjem in smrtjo, ki ju je povzročila revolucija: novinarka RTV Slovenija ima dva ubita duhovnika v družini, a deluje proti razjasnitvi preteklosti in odpiranju teh ran;
f) slovenska družba je zdaj pretežno potrošniško naravnana: novinar Domovine Rok Čakš zapiše: »Dolgoročno je borba za RTV izgubljena.« Od kod ta defetizem; kakor da se temu ne bi bili sposobni upreti;
g) številni, celo odgovorni in vplivni kristjani, tudi duhovniki in škofje na odgovornih mestih in drugi državljani se niso pripravljeni soočiti s pomorjenimi ljudmi, ki so jih med vojno pobili komunisti …;
h) pokorna servilnost in koristolovstvo zapeljujeta Slovence za toleriranje ali celo sprejem postkomunistov, ker jih ti z velikimi lažmi in krajami potrjujejo v njihovih majhnih lažeh in krajah. Bivše naveze in strah botrujejo izogibanju politikom, ki nastavljajo ogledalo in zahtevajo odločnost, saj številni niso pripravljeni za življenje v resnici, kar je po Dreherju osebno in še bolj družbeno zahtevno;
i) travmatiziranost preprečuje tako demokratom kot postkomunistom soočenje z resničnostjo in tako je ves narod v šahu, tako žrtve in njihovi svojci kot rablji in njihovi svojci; poškodovanost ostaja trajna pohabljenost slovenske zavesti. Za potrebe ohranjanja tranzicijskih privilegijev se ti problemi ustrezno instrumentalizirajo oziroma izkoriščajo za utrjevanje oblasti postkomunistov;
j) številni so se navadili komodnosti življenja v zlaganosti – ko je šlo vse enostavno za tiste, ki so bili pokorni – in tudi v potrošniški tranziciji se promovira ohranjanje preživetja na lahko. Ta računica se ne more iziti, saj je ne more živeti večina od vrednot, žuljev in dela manjšine in tudi splošna svetovna kriza, ne le vojna v Ukrajini, to potrjuje. Zato podjetni odhajajo, se ljudje odseljujejo, zato ne verjamemo vase in svojo samostojnost in vsi tonemo v vse večjo povprečnost.
Opombe:
1 Spomenica ‘L’effondrement de la nation Slovene, Pariz maj 1919, Ehrlich/Vrečar str. 380–382
2 DeMause, L.(Das Emotionale Leben der Nationen. Klagenfurt/Celovec: Drava 2005, str. 70 sl.
3 Janez Stanovnik, Aleš Stanovnik in njegov čas, Ljubljana ZZB NOB str. 107
4 Hribar Tine, Blažena krivda, v Krogi navznoter Ljubljana 2004, NR (2004), str. 215
5 Mikola, Milko. 2012. Rdeče nasilje: represija v Sloveniji po letu 1945. Celje: Mohorjeva družba, str. 371
6 Edvard Kocbek, Partizanski dnevnik, Ljubljana Sanje 2022
7 Ferenc, Dokumenti ljudske revolucije I, str. 326 (Pismo Kardelja Titu, 29. 3. 1942). Prim. tudi Navodila za izvajanje VOS … na terenu in v vojski z dne 10. II. 1943
8 Tovarišija str. 402
9 Tovarišija, str. 175
10 Prim Hribar, Tine, Blažena krivda, v Krogi navznoter Ljubljana 2004, NR 216/217
11 Tine Hribar, prav tam
12 Prav tam
13 Bela Hamvas, Pathmos: Eseji 2, Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2010–2012, str. 135.
14 Justin Stanovnik, V naših ljudeh mržnje ni, Zaveza 31 (2021), št. 119, str. 32 (dalje: Stanovnik, V naših ljudeh mržnje ni)
15 Prav tam, str. 34
