Milovan Đilas, Novi razred: Analiza komunističnega sistema, prevedel Niki Neubauer; [izdajatelj] Inštitut Karantanija – Ljubljana : Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, Ljubljana 2014. – (Zbirka Izzivi svobode), 282 str.
Skoraj zagotovo lahko trdim, da sem se izdaje Đilasovega Novega razreda v slovenščini med vsemi najbolj razveselil, seveda če odmislim tiste, ki so se okoli knjige trudili in jo uspešno pripeljali do izdaje. Sam spadam v najmlajšo (študentsko) generacijo zgodovinarjev, med drugim pa se štejem tudi v kategorijo đilasistov (v Sloveniji nas je bore malo), saj že približno dve leti in pol aktivno đilasiram (ukvarjati se s »djelom i likom« Milovana Đilasa). Aprila 2014 sem za spletni portal Časnik.si napisal kolumno o Milovanu Đilasu, v kateri sem opozoril na takrat prihajajočo, danes že pretečeno, 60-letnico padca z oblasti Milovana Đilasa, ki je minila letos januarja ter zapisal: »Čeprav bo leto 2014 v znamenju stoletnice prve svetovne vojne, naj ne bo Đilasova 60-letnica spregledana.« S slovensko izdajo Novega razreda obletnica ni bila spregledana in Đilas se je vrnil v javni diskurz.
Novi razred je zagotovo Đilasova najpomembnejša in najodmevnejša knjiga. Originalno je izšla leta 1957 v New Yorku pri založbi Praeger. Postala je svetovna uspešnica, prevedena v več kot 40 jezikov in natisnjena v več kot 3-milijonski nakladi. Delo se lahko pohvali tudi s tem, da je uvrščeno na seznam stotih najvplivnejših knjig, ki so bile izdane po 2. svetovni vojni. Tako se je Đilas znašel v družbi Prima Levija, Michaeala Foucaulta, Georgea Orwella itd.
Pod prevod slovenske izdaje se je podpisal Niki Neubauer, za predgovor pa je poskrbel dr. Bernard Nežmah. Nežmahov predgovor je ravno prav dolg in nepoznavalec oz. nekdo, ki se z Đilasom sicer ne ukvarja, iz njega izve vse pomembne informacije. Moram priznati, da sem za nekatere podatke, bolj na koncu predgovora, prvič slišal. Predvsem to, da bi revija Mladina morala intervju z njim objaviti prej, kot so to storili v mariborski Katedri. Intervju v slednji reviji mi je znan, že v prej citirani kolumni sem ga omenil in citiral pojasnilo uredništva, zakaj so se odločili za objavo. Zanimivi so tudi podatki, kdaj in v kolikšni meri so se Đilasova dela, izdana po 1954, znašla na policah slovenskih knjižnic.
Sem pa naletel na manjšo napako v predgovoru. Iz opombe št. 16 je razvidno, da je podatek o tem, da je Tito konec leta 1953 in v začetku januarja 1954, preden je prišel v Beograd, da obračuna z Đilasom, dopust preživljal v Alpah, avtor črpal iz predgovora Willena Paula v knjigi Anatomie einer Moral iz 1961. Tito je dopust preživljal na Brdu pri Kranju, kar nam pove med drugim Josip Vidmar v spominih. Zdi se mu, da je bila Đilasova usoda zapečatena že, ko sta se med novoletno zabavo Kardelj in Tito umaknila za trenutek na samo. Ali Dobrica Ćosić, ki je v dnevnik zabeležil telefonski pogovor med Aleksandrom Rankovićem in Milovanom Đilasom v prvih dneh januarja, ko je slednji rekel Rankoviću, da ne gre h kralju na Brdo, in da pred monarhom ne bo klečal. Ne nazadnje tudi Đilas v spominih zapiše, da mu je za novo leto general Peko Dapčević povedal, da so bili pri Titu na Brdu, in da Tito ni bil zadovoljen z Đilasovim pisanjem v Borbi. Kakorkoli že, v predgovoru pogrešam še nekaj podatkov, ki bi bolje ponazorili, kako je do Novega razreda prišlo, in Đilasovo vlogo v tem.
Pripis uredništva: Daljšo obliko recenzije lahko preberete na povezavi. Knjigo Novi razred lahko naročite na Časniku.
