»Če greš vedno bolj proti zahodu in slediš zahajajočemu soncu, se boš čez mnogo, mnogo mesecev ali let vrnila v Celje.« (Besede Alminega očeta, ki jih ji je govoril, ko je bila še otrok.)
Recenzija znanstvene monografije avtorice Barbare Trnovec, Pokrajinski muzej Celje
Monografija je posvečena eni najbolj samosvojih Slovenk Almi Karlin, ki je s svojim življenjem zaznamovala svojo dobo in s posredstvom vztrajnega raziskovanja avtorice Barbare Trnovec tudi naš čas. Avtorica pričujočega dela je kustosinja v Pokrajinskem muzeju v Celju in asistentka raziskovalka na Filozofski fakulteti v Ljubljani. K raziskavi obsežne in družbeno zapletene teme je pristopila inovativno, kar ji je omogočilo se izviti iz konvencionalnih okvirov muzejskih prikazov. Razdrobljeno dokumentarno gradivo, zgodbe, pričevanja in dogodki so zaokroženi v prepričljivo izpovedno celoto. Pred nami se skozi podobo svetovne popotnice, pisateljice, raziskovalke, poliglotke in teozofinje izriše pretresljiva podoba ženske, ki je celo življenje iskala življenjski smisel. Delo nas navdahne z mislijo, da je bila Alma Karlin na svoj način borka za vse, kar je drugačno in nenavadno, in ima cilj, koristiti človeštvu.
Med Slovenci sprejemanje Alme Karlin ostaja trpek zalogaj
Alma Karlin, ki je tekoče govorila deset jezikov, je v letih 1919–1927 prepotovala svet. Popotovala je sama, neprekinjeno osem let in se po poti preživljala s poučevanjem jezikov, prevajanjem in objavljanjem v številnih evropskih časopisih. S smelostjo, uporništvom in neuklonljivo lakoto po znanju ter odkrivanju je opozorila in še vedno opozarja na pomembno vlogo tistih, ki jih običajna večina (vztrajno) zavrača. Tako je bilo v Alminem malem svetu celjskega (malo)meščanstva in podobno, le nemara na bolj prikrit, sofisticiran način je tudi danes z nami. Drugačni so na skrivnosten način vedno nevarni, ker zrcalijo črne luknje nestrpnosti v podobi družbe in v posamezniku.
V Alminem času so bile njej podobne, drugačne ženske redke. In čeravno je 20. stoletje obveljalo kot čas ženskega osvobajanja in nazadnje tudi osvajanja tako rekoč vsega, kar je veljalo za domeno moških, je še vedno med Slovenci sprejemanje Alme trpek zalogaj. Morda še posebej med Celjani, kjer neutrudno raziskovanje te nenavadne ženske budi sence iz sladke zasnulosti kolektivnega spomina. Tega se najbolj zaveda Barbara Trnovec.
V čem je torej Alma Karlin tako edinstvena, da presega tudi današnje okvire?
Prepričana sem, da to niso zgolj njena izjemna, pozabljena in zdaj znova odkrita dela niti potovanja in zbirke njenih dragocenih predmetov, ki so morale najprej domala razpasti v vlažni kleti, šele potem so našle pot do muzeja, prihodnje leto pa naj bi jih Pokrajinski muzej Celje in z njim vsa Slovenija s ponosom kazala na gostujoči razstavi na Dunaju. To, kar je presežno, je Almina usoda, seštevek vsega, kar je sprejela kot danost in hkrati vzela kot izziv in pot za doseganje presežnega.
Ugotovitev velja še posebej, če se na Almo ozremo z vidika krute usode neštetih evropskih žensk 20. stoletja, ki jim je bila, tudi v primerjavi z njo, usoda vse prej kot mila. Stoletje vojn je ženske še posebej rado žrtvovalo na oltarju totalitarizma, navideznega in pravega osvobajanja, odkrite in prikrite okupacije ter herojstev. Nazadnje, tako se zdi, je podobno, vendar sofisticirano prikrito nasilen tudi sodobni psevdofeminizem, ki ženskam samim jemlje več, kot jim prinaša.
Alma je presežna intelektualno, kar je očitno iz njenega izjemnega znanja in ustvarjanja. Vendar so osupljive in pretresljive predvsem njene duhovne razsežnosti. Te so redke ptice sodobnosti, ki ji s trdo roko vlada znanstvena empirika, in če jih ne potisne v nevidnost že sam lastnik, jih sodobje vse prerado zamolči. In tako je tudi z Almino zgodbo, posebej z njenim duhovnim delom.
Alma Karlin je bila prikrajšana za toplo mamino sprejetost in ljubezen
Monografija polagoma in zanesljivo vodi bralca skozi prizorsko razdrobljenost, da na koncu odstre tančico z Almine skrivnostne, na pol pozabljene zgodbe. Začne se z (nenadejanim?) rojstvom slabotnega, delno paraliziranega otročka ostarelim staršem. Almina mati, ugledna celjska učiteljica, malomeščanska perfekcionistka, ni deklice nikoli sprejela. Z njo ni navezala simbiotične zveze, presodnih čustvenih vezi, ki otroku omogočijo ljubeče in varno okolje, prepotrebno za kasnejši osebnostni razvoj. Alma je bila zavrnjena in primarni družinski odnos jo je neizbrisno zaznamoval, k čemur so še prispevale sadistične terapije in prezgodnja smrt očeta, ki je bil njen edini zaveznik. Almino življenje, ne oziraje se na to kako in kje se odvija, kako bleščeče intelektualne uspehe žanje, kaj doživi ali ustvari, je ponavljanje osnovnega vzorca vse do smrti.
Z neizmernim hrepenenjem, z vsakim dejanjem Alma Karlin išče materino naklonjenost, kar se posredno odraža v njenem odnosu do žensk. V primordialnem krču, v strahu pred zavrnjenostjo jih tudi sama že vnaprej zavrača ali pa si jih (žaljivo) podreja. Tudi njen odnos z moškimi je usodno zaznamovan. Občuduje jih, kot je občudovala očeta, in se v svoji čustveni nemoči hkrati od njih odvrača. Njena nerazvita, od matere v kali zatrta ženskost ostaja na stopnji otroškega, aseksualnega hrepenenja po očetovski naklonjenosti ali – kot se je izrazila sama: moška živalskost ji je odvratna. V stiku z njo se Alma spremeni v žrtev, kar dokazujejo številni napadi nanjo.
Nesprejetost doma ji je oteževala sprejemanje drugih in drugačnih ljudi
Toda ker je 20. stoletje čas psihoanalize in psihoterapije ter doba družbenega narcizma, je podobnih primerov nešteto. Pa vendar je Almina zgodba posebna. Ob prikrajšani, globoko ranjeni otroški duši v (simptomatično) nerazvitem, otroškem telesu (višina 150 cm, 45 kg) ji je uspelo razviti presegajočega, ukaželjnega in kozmičnega duha. Tega pa, kako tragično, niti sodobni, feministično obarvan svet ni sposoben sprejeti. Še toliko manj, če so džinovske sile ujete v krhko, drobceno, bolj otroško kot žensko podobo, ki vedno stoji na napačni nacionalni ali politični strani.
Šele v tej luči lahko dodobra razumemo in občudujemo Almina potovanja, zaljubljanja v dežele in ljudi (pa tako redko v moške) in sanje o boljšem svetu. Šele na ta način lahko razumemo (ne pa tudi odobravamo) prvine njenega odkritega rasizma, ki izrašča iz nezmožnosti sprejemanja in vživljanja v Druge. Rasizem je sprevržen prezir do samega sebe, ki pa pri Almi nazadnje ugasne v odprtem odporu do nacizma in tudi komunizma kot ene od oblik totalitarističnega sistema. Tudi njen odhod v partizane, izsiljeno in prisiljeno odpoved vsej lastnini in ne nazadnje tudi zavestno zavračanje zdravljenja in grozovito umiranje v popolnem siromaštvu je mogoče razumeti zgolj na duhovni ravni: kot preseženo bolečino zavrnjenega otroka.
Alma Karlin se je zavedala, da bo njena drugačna pot trnova, a je to zavestno sprejela
S tem pa smo bralci postavljeni na preizkus. Če jemljemo smrt kot poraz in izgubo, izzveni Almino življenje tragično in kot le eno od brezštevilnih, domala enakih. Vse lahko razložimo skozi psihoanalizo: otroško opeharjenost, hlepenje po uspehu, trmasto zavračanje zdravniške pomoči, ko »so pljuča že izpljuvana«; zlahka je mogoče prepoznati Almino šibko samopodobo. Alma v resnici ni nikoli sprejela svoje ženske podobe, kar navsezadnje potrjujejo tudi pričevanja, kako malo je dala na svoj videz. Vse drugače pa je, če vzamemo Almino življenje z vidika neskončnega potovanja, v smislu duhovnega, antropozofskega zrenja in zorenja. Če nam uspe dojeti Almino darovanje vseh ustvarjalnih naporov (in najbrž tudi duševnih in telesnih muk) v dobro drugih, v tem primeru Alma Karlin zažari kot najdragocenejša in edinstvena daritev Stvarstvu:
»Kdor si želi na vrh, se mora osvoboditi vsakršne človeške vezi … Vsaka vez je okov, utež, ki zavira korak. Pot do vrha je zato za žensko težja in napornejša, ker je praviloma bolj vezana na ljubezen in bolj lačna ljubezni.
Ugotovimo lahko, da pričujočemu delu uspe prikazati Almino življenje celovito in v drugačni luči. Da, Alma je brez dvoma vedela, da bo njena pot raziskovalke in pisateljice trnova. Pomanjkanje, težave, nevarnosti, bolezni – vse je bila pripravljena plačati za to, kar se je novega naučila na poti. Tako je na koncu sprejela tudi bolezen, samoto in smrt. Ni mogoče spregledati: kjerkoli je popustila zanemarjenemu otroku v sebi, je doživela ponižujoč poraz. Nikakor ni mogla sprejeti, da doma, v Celju, niso prepoznali pomena njenih izjemnih del in da sta si z mamo do konca ostali tujki. Njeno otroško hlepenje po priznanju je našlo zadoščenje drugje: na Dunaju, v Münchnu, Berlinu, Hamburgu, Londonu, Parizu in drugod. Doživela je uspeh, o kakršnem je sanjarila že kot mlado dekle. Toda ne doma:
… za Slovence vedno tujka in da drugače ne more biti. Moja materinščina je nemščina, trideset let sem bila Avstrijka.
Po rodu Slovenka, pisala v nemščini, slovenska javnost jo počasi sprejema in postaja ponosna nanjo
Alma M. Karlin je bila po rodu Slovenka, vzgojena kot Avstrijka in je pisala v nemščini. Vse do nedavnega pa nobena slovenska literarna revija ni prinesla ne poročila o njenih uspešnicah ne recenzije in dolgo njenih del niso upoštevali v slovenskih literarnih zgodovinah. Danes, ko uvrščamo Almo M. Karlin med številne identitetno medkulturno zaznamovane ustvarjalce, je morda vendarle prišel čas, da jo sprejmemo v vseh razsežnostih njenega ustvarjanja. Četudi sedanji potrošniški čas ni naklonjen duhovnemu, pa to še ne pomeni, da smemo to dimenzijo Alminega življenja potuhnjeno zamolčevati in se ji v širokem loku izogibati.
Spremembe nikoli ne pridejo same po sebi. Tudi spremembe v pogledu slovenske javnosti na Almo Karlin niso slučajne. So sad vztrajnega, trmastega in požrtvovalnega raziskovalnega in muzeološkega dela. So plod trdnega osebnega prepričanja Barbare Trnovec, da je Alma človek, potreben tudi sodobnemu svetu. K temu so pripomogle njene številne objave in odmevne razstave. Prelomna v slovenskem prostoru pa je zagotovo bila razstava v Cankarjevem domu leta 2017 in ki so jo podeljevalci muzejskih nagrad, kdo ve zakaj in po krivici prezrli. Morda pa je s prihajajočo dunajsko razstavo vendarle že napočil čas, da Almo, ne oziraje se na njeno državljanstvo, jezik ali politično in ideološko prepričanje, sprejmemo za svojo.
Knjiga je napisana objektivno, vendar s spoštovanjem in občudovanjem Alme Karlin
Monografija, ki jo je napisala Barbara Trnovec, omogoča večplastno razkrivanje Alme Karlin. Ne izogiba se trpkim temam ne kritičnemu pogledu na njene osebne hibe ne neprijetnim značajskim lastnostim. Ne zamolčuje temnih, za tedanjo (in nič manj za sedanjo) skupnost sramotnih in za Almo usodnih dogodkov, kot so ovajanje, preganjanje in zaplemba premoženja.
Avtorica ne izpušča pogleda v najgloblji in najbolj intimen svet Almine duhovnosti. K pisanju pristopa kot raziskovalka, ki neopazno vključuje dih nežnega spoštovanja in občudovanja Alminega drznega, naravnost Kolumbovskega osvajanja sveta. Uspe ji, da nas delo napolnjuje s sočutnim doživljanjem Almine usode, kot da je naša lastna. Nevidno nas potiska v kritičen razmislek o svetu in v svojo lastno notranjost. S tem dosega avtorica vse razsežnosti sodobnega muzealstva, ki muzejsko dejavnost izenačuje z drugimi mediji javnega značaja, hkrati pa jim nalaga svojstvene in edinstvene naloge: kritičen razmislek in usmerjanje v svojo lastno notranjost. V duhu sodobne muzeologije nas monografija neopazno privede do zaziranja v svoje lastne moči in meje nemoči. Poziva nas, da se pomerimo z Alminimi duhovnimi močmi. Pa ne zato, da bi kot palčki ostali osramočeni, temveč zato, da bi se njeni duhovni veličini dostojno poklonili.
Avtorica je z metodo kombinacije Alminih zapisov, dokumentov in pričevanj ljudi, ki so jo poznali, dosegla zavidljiv rezultat. Presegla je znanstveno raziskovalno plat naloge in jo bralcu približala na čustveno refleksivni ravni.
Almina zgodba je povezana z zgodbo trdoleske z njenega groba
Morda bo z vztrajnim in požrtvovalnim raziskovanjem Barbare Trnovec nazadnje postala Almina zgodba ne le celjska, temveč vseslovenska in evropska zgodba. In če bi slovenski muzealci lansko leto odšli na generalno konferenco v Kjoto z Almino razstavo, česar pa niso storili, bi najbrž Almina zgodba dobila tudi svetovne razsežnosti.
Vse skupaj spominja na trdolesko, ki jo je dala Alma posaditi na svojem grobu na Svetini in se je presenetljivo razrastla v drevo, kar se trdoleskam zgodi le malokdaj. Drevo, ki mu Slovenci pravimo škofove kapice, je pred leti skrbnik pokopališča neusmiljeno posekal, ga razžagal na kose in zavrgel na smetišče. Zgrožena kustosinja je izvlekla na plano kose debla in vej in jih ji je ob pomoči in prizadevanju mnogih strokovnjakov uspelo v japonski konservatorski tehniki povezati z zlato nitko v nekakšno pretresljivo, metaforično skulpturo.
Metafore pa so odločilne za naše razumevanje in celostno dojemanje sveta. Na razstavi v Cankarjevem domu leta 2017 je restavrirano drevo kot osupljiv del postavitve obiskovalce vodilo v katarzičen zasuk. Drevo si na simbolni ravni deli kruto Almino usodo odrinjenosti in pozabe. Njegovo dolgotrajno in mukotrpno reševanje, povezovanje delcev v osupljivo celoto je postalo metafora ponovne vzpostavitve Almine podobe v kontekst kolektivnega spomina Celjanov in Slovencev.
