Pesnik in pisatelj Marij Čuk je v letu 100. obletnice napisal delo Črni obroč, prvi romaneskni opis požiga Narodnega doma v zgodovini slovenskega slovstva. V njem prikazuje okoliščine, v katerih je prišlo do zločinskega dejanja, opisani so kraji in ljudje tistega časa, od fašističnega veljaka Francesca Giunte do slovenskih narodnjakov, ki so kljubovali raznarodovanju in nasilju ter bili zaradi tega kaznovani.
Čukov Črni obroč je napisan v hitrem, vrtoglavem slogu in prepleta številne usode in osebne tragedije, odkriva zanimive zgodovinske okoliščine in objektivna dejstva, kar nadgrajuje z literarno fikcijo. Je pričevanjski roman o trpljenju naroda, tako da bo nepogrešljivo branje tudi za mlajše in najmlajše, ki bodo spoznali slovensko zgodovino. Ob literarni vrednosti ima tako Črni obroč tudi še izjemno družbeno in ozaveščevalno valenco.
Roman Črni obroč omogoča Slovencem in Evropejcem, da dojamemo pomen Trsta
Na predstavitvi zgodovinskega romana Črni obroč, ki je bila 22. junija v Gabrovcu, je spregovoril tudi njegov avtor. Na dvorišču gostilne v Gabrovcu je Marij Čuk v svojem prepoznavno lahkotnem in vsebinsko utemeljenem slogu posredoval poslušalcem nekaj misli, ki so se mu utrnile ob izidu knjige in odmevih, ki jih je v italijanski javnosti sprožila napoved o skorajšnji predaji Narodnega doma slovenski narodni skupnosti. Pisec je najprej poudaril, da vrnitev palače na Filzijevi ulici ne predstavlja velike dobrohotne ali celo dobrodelne geste:
“Gre za normalno dejanje. Popravljamo vtis, da nismo tatovi in da ne krademo. Če komu sunem kolo, sem kolo ukradel. Ko ga vrnem, sem samo napravil svojo dolžnost in ublažil tatinsko dejanje”.
Požig Narodnega doma mora biti predvsem spodbuda za sončno in vredno življenje
V nadaljevanju je navedel, iz katerih plemenitih vzgibov je prišlo do nastanka knjige. Čuk pravi, da je roman napisal tako, da se bralec seznani s stranjo pravice in resnice in da lahko povleče paralelizme s sodobnostjo.
Avtor želi z romanom bralca “iz ravnodušnega, nevtralnega ali celo pasivnega položaja prisiliti v aktivno lego, da dobi odnos do tistega, kar se je zgodilo, in da se čuti in počuti tudi danes in zdaj prizadet, ker so se ga plameni in zločin dotaknili”.
Aktivna lega predstavlja odpor zoper laž, je potešitev, ker resnica lahko zmaga, meni Čuk in dodaja, da v Črnem obroču gre za vprašanje nasilja, “ki človeka spremeni in mu spremeni celo pogled na svet in ljubezen”. To nasilje se po njegovem v delu kaže na različne načine: zaradi nasilja samega, kot sredstvo do oblasti in moči, nad drugačnostjo in kulturo drugačnosti, jezikom, zoper svobodo in enkratnost človekovega življenja. Knjigo je avtor napisal zaradi spomina (obsodbe na smrt celotnega slovenskega naroda) in opomina (ne zavedamo se, da ločnica obrobje-središče za narod pogubna). Nekdanji šef slovenske redakcije Rai izpostavlja, da “kar zelo pozabljamo, da smo del slovenskega in ne italijanskega naroda in da je naša naravna zaslomba in naše naravno pripadnostno izhodišče slovensko, čeprav živimo v drugi državi”.
V opomin je Črni obroč zato, “da ne bi izničili večstoletnega boja za pravice, enakopravnost in svobodo”, je obrazložil Čuk in poudaril, da požig Narodnega doma ne sme biti le spomin na smrtno obsodbo, “marveč predvsem spodbuda za sončno in vredno življenje”.
/vir: Novi glas, 2. 7. 2020, str. 11/
