Razmišljanja Milovana Đilasa so med slovensko levo usmerjeno inteligenco naletela na ugoden odziv, zlasti pri skupini intelektualcev okrog časnika Naši razgledi. Povsem drugače pa je njegovo pisanje spremljal slovenski ortodoksni partijski vrh.
Djilas je bil sicer že zaporniški veteran, saj je že pred vojno okušal zapore. A v zaporniških letih, ko pade z vrha beograjske nomenklature v samoto in pozabo mitroviške kaznilnice, zapuščen od političnih tovarišev (Rankovića, Kardelja itd.), se v tej korespondenci pokaže v vsej svoji človeškosti, z upanjem in malodušjem, predvsem pa z neverjetno samozavestjo in vero v svoj prav.
Ob 60-letnici padca z oblasti Milovana Đilasa, ki je minila letos januarja sem zapisal: »Čeprav bo leto 2014 v znamenju stoletnice prve svetovne vojne, naj ne bo Đilasova 60-letnica spregledana.« S slovensko izdajo Novega razreda obletnica ni bila spregledana in Đilas se je vrnil v javni diskurz.