Milovan Đilas: Pisma iz zapora

V knjigi so zbrana pisma, ki jih je Milovan Djilas enkrat mesečno pošiljal iz zapora svoji ženi Štefici in odraščajočemu sinu Aleksu, kakor tudi pisma, ki sta jih, predvsem Štefica, in tudi sin Aleks, redno vračala ljubljenemu možu in očetu v zapor v Sremski Mitrovici. Zaprt je bil od 19. novembra 1956 do 20. januarja 1961 in nato od 7. aprila 1962 do 31. decembra 1966.

Vsa pisma preveva, poslana v zapor in iz njega, neznanska ljubezen in skrb drug za drugega.

Djilasa poznamo kot disidenta, ki je v svojem delu »Novi razred« in tudi drugih najgloblje razkrinkal laž komunizma, saj ga je poznal od znotraj in od vrha. Za to je plačal z dolgimi leti strogega zapora in preganjanji tajne policije. Plačala je tudi njegova družina in redki bližnji prijatelji, večina pa ga je zapustila in se odmaknila od njegovih sorodnikov. Celo znani Vladimir Dedijer se v teh letih ni nikoli oglasil pri njegovi ženi. Poročna priča njegove žene je bila Rankovićeva žena Slavka, njegova pa sam Boris Kidrič!

Eden najvplivnejših politikov in najtesnejši sodelavec Josipa Broza se po njegovem ukazu znajde v zaporu – temnici novembra leta 1956. S svojo (drugo) ženo ni preživel skupaj niti štiri leta in pol, sin Aleksa pa je bil takrat star tri leta. Naslednjih devet let, s prekinitvijo enega leta, dveh mesecev in pol pogojnega odpusta, je minilo v kratkih polurnih srečanjih v zaporniški govorilnici in omejenih pismih.

Bralec je ob branju pisem, polnih ljubezni, topline in neprestane skrbi za drug drugega, lahko ganjen in presenečen ob tolikih izrazih sreče in upanja. Tako kot v opisih ruskega Aleksandra Solženicina tudi v ženinih pismih lahko spoznamo, da sama morda še bolj trpi kot mož na drugi strani žice, čeprav živi v svobodi in relativnem udobju. Ne le da skrbi za moža zapornika vseh devet let njegove ječe, tudi v vsakodnevnem življenju jo Udba kar naprej kontrolira in celo v prisotnosti malega Aleksa na ulici grozi z zaporom itd.; a ona kljub slabemu zdravstvenemu stanju vse to prenaša, vzdržuje stike s tujimi novinarji, na skrivaj pretipkava delo »Novi razred« in ga pomaga pretihotapiti na Zahod.

Djilas v zaporniških pismih na široko opisuje svoje literarne napore in vztrajno prevajanje Miltonovega Izgubljenega raja. Štefica mu dostavlja razne slovarje, številne knjige, tudi nekatere časopise dobiva v različnih obdobjih …Vsebina je v dolgih letih dopisovanja ponavljajoča in nekoliko enolična.

A bralec si želi zvedeti kaj več o zaporniškem življenju, okolju in sojetnikih. Razume se, da je bilo zaradi stroge cenzure treba skrbno načrtovati vsebino pisem. Kljub vsemu kaka podrobnost le pricurlja. Dolgo časa mu niso dali papirja za pisanje, zato je pisal kar na toaletni papir in pogosto v pismih prosil naj mu ga prinesejo v času obiskov. V ledeno mrzli samici je zmrzoval in zato se je na vsako zimo pripravljal že v začetku poletja s prošnjami, naj mu žena prinese topla oblačila, copate in podobno. Tudi hrano mu je občasno prinašala. Nekoč mimogrede omeni, da so jagnjetino pojedli skupaj s sojetniki, ki so jo »visoko« ocenili. Drugi zaporniki so bili seveda kriminalci. Nič ne izvemo, v kakšnih odnosih so bili. Sklepamo lahko, da z njimi ni imel težav.

2. avgusta 1965 med drugim prosi, naj mu prinese »dve porciji za hrano s pokrovom in ročajem, nož od jedilnega pribora, poper (tisti v zelenih vrečkah je dober) žebljičke v dolžini 1 cm z večjimi glavami, da bo popravil pete natikačev, večji komad gume od avtomobilske pnevmatike) za natikače, polivinilasti prt v širini enega metra, čaj in denar. Sram me je že, koliko stvari sem naštel. Prinesite še ščetko za zobe.« (str. 250).

Str. 230: Zadnje leto zapora, 7. marca 1965 v pismu 14-letni sin Aleks sprašuje kakšna je njegova »soba«. V odgovoru zapiše, da je »malo večja od naše predsobe, višja, z oknom, velikim okoli 1 m2, in zelo debelimi zidovi. Podnevi je svetlobe dovolj. Imam mizo, na kateri pišem, na drugi pa jem. Podnevi sem v sobi sam, ker ima sostanovalec preko dneva drugo delovno sobo – to mi je všeč, ker drug drugega ne motiva. Zaklepajo nas zvečer, tako da gremo podnevi lahko v sosednje sobe ali v higienske prostore. Zjutraj ob 7h in po kosilu ob 14h imamo eno uro sprehoda. Vsake nedelje imamo kino predstavo. Skratka, moje življenje tukaj najbolj spominja na samostanske celice, s to razliko, da nisem “spokornik” (ne rečem da nisem grešnik), niti privrženec vere (ne rečem ideje)…«

Ob tem je zanimivo, da ta veliki knjižni molj, občudovalec Dostojevskega, Miltona in drugih velikanov, ostaja nekako megleno v svojem ateizmu, veri v razvoj človeške družbe k boljšemu, in odklanja vsakršno mistiko, čeprav ne vemo kaj s tem misli. * (spominjam se anekdote iz beograjskih krogov pred leti: Djilas naj bi še v času njunega prijateljstva Titu menda rekel, da pač Boga ni. A Tito naj bi mu odgovoril, “ćuti, nikad ne znaš”).

Djilas je bil sicer že zaporniški veteran, saj je že pred vojno okušal zapore. A v zaporniških letih, ko pade z vrha beograjske nomenklature v samoto in pozabo mitroviške kaznilnice, zapuščen od političnih tovarišev (Rankovića, Kardelja itd.), se v tej korespondenci pokaže v vsej svoji človeškosti, z upanjem in malodušjem, predvsem pa z neverjetno samozavestjo in vero v svoj prav. Niti enkrat v vseh dolgih letih zares ne obupuje in vsaka, še tako oprezna misel Štefice na morebitno pomilostitev, zbudi pri njem protest. Prepričan je, da bo odsedel »do daske«, kot so to imenovali v zaporniškem žargonu.

Sicer je žena Štefica leta 1958 napisala pismo indijskemu predsedniku Nehruju z opisom težkega zdravstvenega stanja v zaporu, kar ga je menda rešilo samice. V različnih obdobjih je pisal Edvardu Kardelju in dva meseca po pomilostitvi Josipu Brozu, a v obeh primerih ne prosi za milost ali privilegije, pač pa predlaga pogovore, odnosno opozarja na položaj v tedanji Jugoslaviji. Edini odgovor je prišel iz kabineta Broza naj predsedniku ne piše več.

Tudi po prestanem zaporu je občasno še prihajalo do »ideje«, da bi ga ponovno utišali v zaporu. Margaret Thatcher je bila na obisku v Jugoslaviji še kot vodja opozicije leta 1977. Na Titovo poizvedovanje o tem, je – ocenjujoč jezik, ki ga diktator najbolje razume – rekla, da mu bo Djilas prinesel več škode v zaporu kot na svobodi (Margaret Thatcher, The Path to Power, Harper Collins, London 1995, str. 370-1).

Kljub nekoliko utrujajočem branju zelo podobnih si pisem, ki izražajo družinsko povezanost, je knjiga vredna branja, saj nam približa “najslavnejšega disidenta” z njegove intimne, človeške plati.