Pri nas obstaja nezanemarljiva skupina tako imenovane levice pod oznako KUL, katere privrženci se še vedno označujejo za ponosne naslednike ZKS, njihova politična vizija pa dejansko temelji na ostankih ZKS, kar je najbolje opisal tajnik izvršnega odbora OF in tajnik slovenske komunistične stranke Edvard Kardelj – Krištof leta, ko je leta 1941 zapisal, da je bila KPS že v Kraljevini Jugoslaviji „globoko nelegalna, delovala je v nepomirljivem nasprotstvu in zagrizeni borbi z vsemi vladajočimi krogi …“
Naslednje državnozborske volitve se nam neizogibno približujejo. Za mnoge etablirane stranke bo to rutina, kar pa ne pomeni, da se ne bo treba potruditi za naklonjenost volivcev. Ravno uspešna vladna koalicija mora upoštevati, da je država zaradi pandemije v političnem stanju, ki ga lahko mirno imenujemo kritičnega, celo kriznega. V takšnem vzdušju je vedno tudi prostor za politike in takšne, ki se za to imajo, ki vidijo svoje interese pokrite s tekom na kratke proge. Pogosto je edini cilj dospeti do korita v Državnem zboru, potem se pa obračati po vetru, ne glede na to, kaj so pred volitvami volivcem obljubili.
Nič nenavadnega ni, da so pričele vznikati nove stranke z znanimi obrazi iz politike in gospodarstva, kot gobe po dežju. Nekatere ustanovitelje vera v uspeh tako zanese, da dajo stranki celo svoje ime, kot pečat kakovosti. Izkušnje so pa pokazale, da ravno takšne stranke ne pridejo daleč. Večina teh novih strank ima pa nekaj skupnega: namreč problem, kaj ponuditi volivkam in volivcem, da bodo zaznali to ponudbo kot nekaj originalnega, nekaj, česar uveljavljene stranke še nimajo.
Največ govorijo o prihodnosti tisti, ki v sedanjosti nimajo kaj dosti pokazati
Zelo opazno je, da si vse nove stranke prizadevajo narediti vtis, da so moderne, demokratične, s pogledom, zazrtim le v uspešno prihodnost. Nekateri izrecno poudarjajo, da se s preteklostjo, verjetno zgodovinsko, ne mislijo ukvarjati.
Na socialnih omrežjih sem že objavil misel, da največ govorijo o prihodnosti tisti, ki v sedanjosti nimajo kaj dosti pokazati. Tukaj prednjači obstoječa levica, ki poskuša restavrirati preteklost, ruši sedanjost in zre v prazno prihodnost.
Da se na novo nastale stranke deklarativno zavzemajo za odprtost, sodelovanje in iskanje skupnih interesov je vsekakor treba pozdraviti. Vsem, ki pošteno in resno razmišljajo, mora pa biti jasno, da na osnovi naše politične in zgodovinske realnosti tega ni mogoče doseči z vsakim političnim partnerjem. Zato bister pogled v preteklost ne bo odveč. Pri nas obstaja nezanemarljiva skupina tako imenovane levice pod oznako KUL, katere privrženci se še vedno označujejo za ponosne naslednike ZKS; najvplivnejša stranka te skupine SD tudi dejansko temelji na ostankih ZKS. Da si bomo lahko predočili nevarnost te stranke in tudi mogoče bolje razumeli njihovo početje, moramo pogledati v predvojno Jugoslavijo. Namen KPS je najbolje opisal tajnik izvršnega odbora OF in tajnik slovenske komunistične stranke Edvard Kardelj – Krištof leta 1941:
„Temeljna sila, ki je omogočila in razvila borbeno enotnost slovenskega ljudstva, je bila in je s svojim avantgardističnim značajem, preizkušenim in prekaljenim kadrom ter krepkim nelegalnim aparatom – komunistična partija Slovenije … Ta sila je bila že za Jugoslavije globoko nelegalna, delovala je v nepomirljivem nasprotstvu in zagrizeni borbi z vsemi vladajočimi krogi …“
Ta izjava je poslastica za vsakega slovenskega demokrata, saj ravno to počne KUL danes v Sloveniji. Še vedno velja, da drevo najbolje spoznaš po sadežih.
Vodstva vseh strank se morajo zavedeti, da zločin ne more biti zgled političnemu delavcu
Zato se morajo vse nove stranke sprijazniti s tem, da bomo demokratični volivci zelo pozorno spremljali njihovo početje in seveda kritično pazili na to, s kom so pripravljene sodelovati. Res je naša strankarska pokrajina še zelo okrnjena, a večje število strank še ne pomeni boljše ponudbe na političnem področju. Verjetno bo še kar nekaj časa trajalo, mogoče več naslednjih volilnih period, da se bo pokrila politična ponudba od leve do desne z različnimi sprejemljivimi političnimi programi, katerim bo skupna le ena ideologija: demokracija in dobrobit države. Do zgodovine, ki je prinesla s komunizmom nad narod veliko nesrečo, pa bodo imele vse enak odnos. Vodstva vseh strank se morajo že enkrat zavedeti, da zločin ne more biti zgled političnemu delavcu.
Da bomo to dosegli, bo pa potrebnega veliko strpnega in umnega dela. Posebno pozornost bomo morali posvetiti vzgoji mladine, da se ne bo še naprej zavajala z lažmi in napačnimi ocenami socialistične preteklosti. To seveda ne pomeni odreči se socialni družbi. Ampak vedeti moramo, da tisti, ki želijo socialno državo po vzoru komunizma in oblast po vzoru drugih diktatur, ne morejo niti ne smejo dobiti oblasti v roke. Da bomo pa to lahko uresničili, potrebujemo močno demokratično voljo volivcev. Te pa moramo do volitev prepričati, da morajo vsa prizadevanja v prvi vrsti veljati ureditvi stabilne sedanjosti, ker le na takšni bomo lahko gradili tudi obetavno prihodnost.
