Neučakani smo in potrpeti nočemo. Tako so vzgojili že nas in tako vzgajamo svoje otroke. Že v mladosti, v najrosnejših letih vzgoje so nam starši omogočili, da smo dobili vse. Takoj. Še preden smo se čemu odrekli, še preden smo si kaj zaslužili, pogosto še preden smo si sploh zaželeli.
Aleksander Zadel je v predavanju na posvetu o etiki in vrednotah v vzgoji in izobraževanju na Brdu pri Kranju (odlično organiziral Inštitut za etiko in vrednote Jože Trontelj), kjer se je zbralo nekaj sto ravnateljev in učiteljev – pravzaprav večinoma ravnateljic in učiteljic – povedal (navajam iz zbornika): “Potrošniška družba nam je ugrabila prihodnost. Vse je potrebno imeti in doživeti tukaj in sedaj. Posameznika se navaja, da je frustracija nekaj slabega, da je trdo delo nesmiselno, da je odlaganje zadovoljstva nepotrebno, da je poštena pot do cilja predolga ali da je nemogoče biti uspešen, če delaš po pravilih. Poskuša se vzpostaviti prepričanje, da so srečni in zadovoljni ljudje tisti, ki jim je v življenju lahko.”
Raje izumimo kakšno revolucijo …
Vzgojili smo torej ljudi, ki stvari, storitve in užitke želijo takoj in brez truda. In poceni – zase. Ceno za naše užitke pa naj plača kdo drug. Na primer naši potomci nekoč v prihodnosti. Če nam sploh bo treba kaj plačati, kajti mi Slovenci smo sposobni izumiti tudi kaj takega, da nam dolgov ne bo treba poplačati. Na primer, lahko zanetimo kakšno revolucijo in v splošnem kaosu pač ljudem, ki imajo – uspešnim podjetnikom in skrbnim gospodarjem – poberemo imetje, njih pa pobijemo ali izženemo, če slučajno preživijo. Ali pa bomo zahtevali na primer odpis tako imenovanih nelegitimnih dolgov, kot razvajenim Slovencem všečno predlaga Združena levica v svojem programu. Ali pa bomo zahtevali, naj nam Nemčija še enkrat povrne vojno škodo. Prav tako ideja iz programa Združene levice. Združena levica je lepo prepoznala nrav Slovencev in obeta se ji močan političen vzpon. Raziskave javnega mnenja to že zaznavajo. Kri, znoj in solze niso za današnje Slovence.
Osebnostno moteni in “zapufani”
Vsega gorja, ki smo si ga nakopali z zadolževanjem, je kriv nekdo drug, neki hudobnež od zunaj in nikakor ne mi »pridni, delavni, sposobni« Slovenci. Kako se pravi človeku, ki za vse kar se mu dogaja, krivi drugega? Osebnostno moten. To je človek, pravi M. Scott Peck, avtor knjige ‘The Road Less Traveled’, ki vidi samega sebe kot nekoga, ki nima nobene izbire, ki se mu stvari dogajajo, tako, da jih usmerjajo zunanje sile. Če to apliciramo na našo državo, so to oni grozni tujci, krvosesni neo-liberalci, pohlepni kapitalisti, z eno besedo Američani, ki nam ubogim, pridnim in social(ističn)o naprednim Slovencem silijo grdi denar v roke. Saj mi ga ne bi vzeli, pa so nam ga vsilili … Tako kot bodočemu pijancu nihče ne vliva pijače v goltanec, pač pa človek vsak kozarec zvrne z lastno roko, tako nobeni bodoči bankrotirani državi nihče na silo ne rine denarja, če ga noče. Moj star ata je pravil, da “puf” takole govori: “Kar naredi me, redil se bom že sam.” Ja, pri nas se je “puf” že dobro zaredil, še posebej se je odebelil v obdobju vladavin Alenke Bratušek in Boruta Pahorja.
Ni kaj, do dna bo treba
Pretiran kredit je zunanji izraz nezmožnosti odlaganja zadovoljitve. Je indikator nediscipliniranosti. V tem primeru nediscipliniranosti skupine posameznikov, ki se jim reče prebivalci Republike Slovenije, ki na volitvah izvoli opcijo, ki ne govori o odrekanju, znoju in solzah, pač pa gostolepo besediči o vrednotah in socialni državi. Ljudstvo seveda ve, da ji ta opcija obeta »takoj, brez truda in poceni – zame« in se ne ozira na prihodnost. Smisel je pač “imeti takoj” – ne pomisli pa na prihodnost naših otrok in vnukov, smisel je pač “brez truda” – ne pomisli pa na odrekanje.
Ni kaj, priti bo treba do dna. Zmanjkati bo moralo denarja. A bojim se, da se niti takrat osebnostno moten narod ne bo ozrl vase, pač pa bo našel sovraga zunaj sebe in podprl one, ki iščejo lahke in nasilne rešitve.
Foto: Aleš Čerin
