Slovenska politika je polna kombinacij med realnostjo in metaforičnostjo, pri čemer nazadnje sploh ne vemo več, kaj je res in kaj ne. Jasno pa je samo eno: da je bilo v času pred volitvami veliko junakov, ki so se zaklinjali, da v nobenem primeru ne bodo šli v koalicijsko povezovanje s SDS. No, pred volitvami še niso mogli vedeti, da bo SDS osvojila prvo mesto, a rezultat ni praktično v ničemer omehčal njihovih stališč. Največji junak v tej zgodbi je bil kajpak dosedanji kamniški župan, danes že poslanec DZ, Marjan Šarec. Očitno je, da se še vedno vidi v vlogi premierja, čeprav nekateri njegovi botri že mrzlično iščejo nadomestno rešitev v obliki tehničnega mandatarja. Ta naj bi bil dovolj ubogljiva lutka za mafijske šefe, ki vladajo iz ozadja.
A se je nazadnje v hlače podelal tudi Šarec. To se je zgodilo po maratonskih pogajanjih minuli konec tedna, ko je že skoraj kazalo, da bo Slovenija dobila »sredinsko vlado«. Seveda bi bila to vlada brez SDS, se razume! Šarec je le dva dni kasneje dobil košarico od NSi, ki se ni odločila za vstop v koalicijo. Vodstvo NSi se je tako odločilo, čeprav je zadnji nastop nekdanje predsednice NSi Ljudmile Novak, ki je izvenel v slogu Spomenke Hribar, neokomunistični nomenklaturi vlil veliko upanja. A to je bilo premalo, da bi tehtnico NSi nagnil na stran novodobne SZDL, ki jo sestavlja Šarec s strici iz ozadja.
Zagotovo je odstop NSi od koalicijskih pogajanj tranzicijskim mafijskim botrom močno pokvaril igro. Po tistem, ko se je ponesrečil plan A, ki je predvideval, da Šarčeva lista na volitvah osvoji prvo mesto in s tem nemoteno sestavila koalicijo, so se oprijeli plana B – sestavljanje vlade brez relativnega zmagovalca. A očitno se bodo morali sedaj oprijeti plana C, kar pomeni sodelovanje s stranko Levica.
Dosegati kompromise, ki bi zagotavljali obstoj vlade, bodo sedaj težavnejši, saj je Levica skrajna stranka, ki ji odgovarja status opozicije »v imenu ljudstva«. Zanimivo bo ob tem zanimivo spremljati, kako in koliko bo pripravljena popustiti SD, ki ji Levica odžira največ volivcev. Zagotovo pa bi manjšinska vlada s podporo Levice, ki formalno ostane izven vlade, pomenila hojo po tankem ledu. Ta se lahko vsak hip vdre – denimo z glasovanjem o zaupnici vladi.
No, skoraj zagotovo pa bodo botri iz ozadja poskušali narediti vse, da do novih predčasnih volitev v bližnji prihodnosti ne bo prišlo. Zato lahko pričakujemo, da bodo tudi Levici, če bo to potrebno zagrozili z medijskim umorom. Tega skrajnega sredstva se bodo botri poslužili, če Levica ne bi privolila v kompromis, ki bi pomenil počrpanje koncesij drugega tira ter dokončno zavarovanje NLB kot državne »družinske srebrnine«. Takšen kompromis pa bi lahko Levici prinesel tudi funkcijo ministra za izobraževanje, znanost in šport. To bi lahko postal nihče drug kot sam Kučanov zet Branimir Štrukelj.
Takšna vlada zagotovo ne bo sredinska in ne bo zagotavljala takšnega statusa, ki bi neokomunistom zagotavljal vladanje s pomočjo »figovega lista« z drugega pola. Izkušnje iz dosedanjih vlad kažejo, da so takšne »velike koalicije« služile predvsem temu, da so pomladne stranke, ki so reševale »čast dežele«, nase neprostovoljno prevzemale odgovornost za slabe poteze vlade, medtem ko so si neokomunistične stranke na ta račun pilatovsko umivale roke. Spomnimo se političnega brodoloma, ki ga je doživel Marjan Podobnik, ki je z bratom Janezom prinesel SLS v objem Drnovškove LDS.
Neokomunistični voditelji iz ozadja so že spoznali, da je Marjan Šarec lahko mlinski kamen za njihove načrte, saj bi lahko kot »slon v trgovini s porcelanom« pokvaril njihovo igro. Preveč grobo odmerjene poteze karakterno nepredvidljivega in hudo ambicioznega Kamničana bi lahko sprožile državljanski revolt, kar bi pomenilo veliko nevarnost za stara omrežja. To pa bi tudi pomenilo, da si nomenklatura ne bi mogla več privoščiti brezskrbnega dopuščanja »svobodnih« volitev, na katerih ne bi mogla nadzorovati javnega mnenja ter delitve poslanskih sedežev. Tudi zato obstaja realna možnost, da se Šarec umakne v prid »tretje osebe«.
Seveda moramo razumeti, da je globoka država za zdaj izgubila morda le dve bitki, še zdaleč pa ne tudi vojne. Vojna bi bila zanjo izgubljena šele takrat, ko bi doživela takšno volilno katastrofo, kot se je to zgodilo levici na zadnjih volitvah na Madžarskem. Seveda bi se to zgodilo pod pogojem, da bi nova vlada odločno presekala dotok »sveže krvi« iz NLB, organi pregona pa bi začeli delovati tako, kot je treba. Za zdaj pa je takšen scenarij še zelo nerealen, saj je globoka država po zaslugi volilnega sistema ter slabokrvnosti civilnega odpora še trdno v sedlu.
Tolaži pa nas lahko dejstvo, da še nikjer drugje po svetu nobena potegavščina ni trajala v nedogled. Leta 2000 so na primer Srbi po več kot desetih letih suženjstva pod jarmom Slobodana Miloševića le te-ga sklatili z oblasti in ga izročili haaškemu sodišču za vojne zločine. Srbi so bili v to praktično prisiljeni, ko so spoznali, da zgolj od parol ni mogoče živeti, saj so se zaradi vseh Miloševičevih vojnih projektov znašli na robu preživetja.
V Sloveniji je stvar bistveno bolj zapletena, ker je neokomunistična tranzicijska nomenklatura ustvarila iluzijo o Sloveniji kot evropski demokratični državi, ki naj bi bila primer »zgodbe o uspehu«. A prav dogajanje po junijskih predčasnih volitvah dokazuje, da vsaj eden od členov slovenske ustave ne velja, saj ljudstvo v Sloveniji nima oblasti.
Drži pa nekaj drugega – ljudstvo bo moralo oblast šele prevzeti! In ko bo na to pripravljeno, se bodo tudi največji neokomunistični junaki nemočno podelali v spodnjice. In ta čas, upam, ni več daleč.
Vir: Demokracija
