Slovenska javnost je z nezaupanjem in zaskrbljenostjo pričakovala udeležbo našega novega obrambnega ministra Marjana Šarca na junijskem zasedanju Nata v Bruslju. Le kako se bo znašel in v katerem kotu se bo skrival? Kot je splošno znano, se je bil kot predsednik vlade izmikal priložnostim za mednarodna srečanja in navezovanju osebnih stikov tako z voditelji jedrnih držav kot tudi s tistimi iz neubogljive vzhodne Evrope. Rusija in Srbija sta bili izjemi. Izbrani družbi svetovljanov bo težko trosil šarcizme; tudi za te bi moral zelo dobro govoriti angleško. Na sedežu Nata ni v navadi, da bi ministru ministriral bistroumni sekretar. Četudi je Šarec pred leti izjavil, da sta s Črnčecem eno, bo moral na bruseljskem parketu politikom in vojakom vplivnih držav prikimavati sam.
Obujena tradicija partizanskega bojevanja
Črnoglede napovedi se k sreči niso uresničile. Šarec se je na zahtevno zasedanje zavezništva temeljito pripravil, ker je pričakoval, da bo moral radovednim in nezaupljivim obrambnim ministrom ter poveljstvu Atlantskega zavezništva ultimativno predstaviti novo obrambno strategijo Slovenije Kučan-Mesec. V nasprotju s Sophie in ‘t Veld, ki Janezu Janši v evropskem parlamentu ni dovolila video predstavitve, je bil Jens Stoltenberg razumevajoč in velikodušen.
Čeprav to ni v navadi, je našemu ministru iz vojaškega, NOB-brambovskega in gasilskega resorja dovolil projekcijo. Šarec je izkoristil priložnost. S klavrno angleščino, podprto z neverjetno močnimi vidnimi sporočili, je prepričeval in prepričal udeležence zasedanja, da se je nova slovenska vlada s povsem spremenjenim pogledom na obrambo in članstvo v zvezi Nato med povolilnim rajanjem odločila prav. Udeležencem so najprej predvajali filmsko uspešnico Preboj, ki ji je bilo za to priložnost treba dodati angleške podnapise. V epski stvaritvi so predstavljene vse odlike partizanskega oziroma gverilskega bojevanja. Če morda kdo še ni gledal te filmske uspešnice, naj mu pojasnimo, da je bil film posnet po neverjetnem in verodostojnem zgodovinskem dogodku: na Menini planini je poveljnik Franta s petsto partizani premagal dvanajst tisoč nemških vojakov. Vsi eminentni udeleženci so bili nad videnim navdušeni, le nemška obrambna ministrica je od sramu zardevala in kljub svoji ženski naravi molčala.
S premišljeno strategijo in taktiko je potem Šarec prepričal še zanemarljivo število omahljivcev, ko je v nadaljevanju prikazal video igrico Kako postati partizan. Vrhunski izdelek je plod sodelovanja domačih računalničarjev (še brez Stojmenove Duh), ZZB NOV in s strani Ota Lutharja sprivatiziranega ZRC SAZU. Po ognjevitem ploskanju, kakršnega Šarec še ni doživel na nobeni gasilski veselici, so se vsi v en glas spraševali, kako je to mogoče, da ne v strategiji ne v taktiki zavezništva nimajo enot za gverilsko bojevanje.
Oklepniki boxer
Šarcu je iz trenutka v trenutek rastla samozavest. Z odgovorom na pričakovano vprašanje o odstopu od pogodbe za nakup oklepnih vozil boxer ni imel niti najmanjše težave. Najprej je pojasnil, da imamo v Sloveniji za predsednika vlade Goloba. Golob kot simbol miru (za zdaj še brez oljčne vejice) in oklepna vozila, ki bi sejala smrt, nikakor ne gredo skupaj. Roberta Goloba, ki da mu je omogočil politično preživetje in ga postavil na mesto obrambnega ministra, Slovenci ne damo, zato se odpovedujemo oklepnikom, je še pristavil. Tistim, ki ne poznajo razmer v Sloveniji, je treba pojasniti, da se odpovedujemo boxerjem, nikakor pa ne boksarju Dejanu Zavcu, ki ga je vsestransko politično razgledano volilno telo izvolilo za poslanca. Ta si je takoj izgovoril pravico do ringa v svojem prostem času. Če ga bomo potrebovali v kakšni gverilski trojki, nam sodelovanja zagotovo ne bo odrekel.
Prozorna dvojna igra Slovenije
Referenduma o izstopu iz Nata kljub intenzivnim predpripravam še ni na slovenskem političnem koledarju. Minister Šarec je obljubil, da z Damirjem Črnčecem do nadaljnjega ostajata v Natu, kjer bosta vir navdiha za partizanski način bojevanja. Za protiuslugo bosta upravičeno pričakovala čim več notranjih informacij Nata, ki jih bo državni sekretar za nacionalno varnost Benedejčič pošiljal na pravi naslov. Le tako bo lahko Ukrajina kapitulirala v doglednem času in zunanje ministrice Tanje Fajon ne bodo skrbeli ne humanitarna kriza zaradi »posebne vojaške operacije« ne hladni radiatorji na MZZ še to zimo.
Večinski mediji so kljub visoki strokovnosti in neodvisnosti pretežni del dogajanja v Bruslju spregledali ali zamolčali. Poročali so le o nespremenjenem deležu denarja za obrambo v državnem proračunu in reviziji pogodbe o nakupu boxerjev, ne pa o njenem razdrtju. Ne boste verjeli, Šarec je iz Bruslja prinesel svežo vest, da Finska in Švedska silita v Nato, ker se baje počutita ogroženi od Rusov. Mar zdaj že Šarec ne zaupa mirovniški zunanji politiki Kučan-Fajon?
