Povsod po svetu se ob nastopil novega predsednika vlade sprožijo razmišljanja in ugibanja, kaj pomeni moštvo izvršilne oblasti za prihodnje delovanje gospodarstva v državi.
Skrb za prihodnost je sorazmerna z velikostjo in mednarodnim vplivom posameznega nacionalnega gospodarstva. Usoda Slovenije ni deležna večjega zanimanja vse od časov, ko je bila naša država zaradi neustreznega odziva na finančno krizo resna kandidatka, da bi morale naše javnofinančne težave reševati mednarodne finančne inštitucije oziroma trojka (Evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad). Varčevalni ukrepi druge Janševe vlade, ki so jih naslednje vlade selektivno in zelo počasi sproščale (nekateri veljajo še danes, po petih letih konjunkture), dober odziv izvoznikov na večje povpraševanje in oživitev gradbeništva so prispevali k solidni rasti slovenskega gospodarstva v celotnem obdobju Cerarjeve vlade.
Letošnje poletje je število zaposlenih v Sloveniji doseglo predkrizno raven in tudi delež brezposelnih je že blizu najnižjih vrednosti. Slovenija ima rekorden presežek v plačilni bilanci (po domače povedano: več denarja pride v državo zaradi izvoza in investicij, kot ga gre iz države zaradi uvoza, plačila obresti in dividend) in znaša že 7 % BDP. Kaže, da bo tudi letos imel državni proračun presežek.
Če povzamem: Marjan Šarec je vodenje vlade prevzel v obdobju, ko je Slovenija gospodarsko gledano v zelo dobrem stanju. Ker je očitno, da so vzroki za razmeroma dobro stanje zunanji (povpraševanje iz tujine), notranji pa le na ravni vse bolj učinkovitih gospodarskih družb, bo za ohranjanje takega trenda dovolj že, če vlada ne naredi ničesar. Dokaz za to je razpadla Cerarjeva Vlada, saj je težko najti kakšen njen ukrep, ki bi lahko bil vsaj delni vzrok za trenutno visoko gospodarsko rast.
Če pa v prihodnje v evropskem gospodarstvu pride do zastoja in krize, lahko neukrepanje ali napačno ukrepanje kaj hitro povzroči globoko domačo krizo in padec blaginje. K sreči temnih oblakov trenutno ni na obzorju, a težava je v tem, da je ob prvih znakih krize pogosto prepozno za ukrepanje.
O nižjih davkih lahko le sanjamo
Kljub temu da ima Slovenija proračunski presežek, pa ima še vedno razmeroma visok strukturni primanjkljaj (to pomeni, da imamo presežek le zaradi visoke gospodarske rasti in nizkih obrestnih mer, v bolj neugodnih okoliščinah pa bi imeli deficit). Glede na sestavo vladajoče koalicije in vpliv stranke Levica na delo vlade se nam na področju povečanja vzdržnosti javnih financ ne obeta nič dobrega. Že letošnji ukrepi vlade, ki je opravljala tekoče posle, so sprožili opozorila fiskalnega sveta, da se strukturni primanjkljaj povečuje in da se utegne v prihodnjem letu še povečati. Sodeč po »dosežkih«, s katerimi podporo Šarcu utemeljuje stranka Levica, se nam obeta udar na javne finance, ki ga bodo skušalo blažiti s povišanjem davkov. O znižanju davkov na predkrizno raven lahko le sanjamo.
Vodilni politiki koalicije 5 + 1 se zavedajo, da njihovi volivci na zadnjih volitvah niso glasovali za spremembe niti na področju ekonomske politike niti sicer. Blaginja je bila seveda pomembna predvolilna tema, a zavest med slovenskimi volivci, predvsem tistimi, ki volijo leve stranke, da je mednarodno konkurenčno gospodarstvo temelj za kakršno koli vzdržno povečanje blaginje, je zelo slaba.