Politika se čedalje bolj radikalno vpleta v družino in predpisuje zakone, ki jih bom kot oče, ki svojo vlogo jemlje resno in odgovorno, prisiljen kršiti. Predlagatelji se s svojimi rešitvami zapletajo v paradokse in izražajo veliko mero podcenjevanja staršev. Hkrati s tem, ko vneto zagovarjajo nekaznovanje otrok, vsem, ki mislimo in vzgajamo drugače, grozijo z represijo.
Ljudstvo je že tako okuženo z dolgoletnim nasiljem nad njegovo dušo, mišljenjem, čutenjem, da sprejema pionirčke kot lep spomin na grozljivo komunistično dobo. Pozabilo pa je, da so v imenu rdeče zvezde premnoge umorili, še več okradli, nekatere pognali čez mejo, vsem pa jemali svobodo in nas ohranjali v revščini. Saj ni bilo tako hudo, bodo rekli pozabljivci in nostalgiki. Ali res ne?
Priča smo bili novemu zdrsu našega zunanjega ministra, ki se je objemal s turškim kolegom. Turška vlada je v tem času ena od največjih kršiteljic človekovih pravic na svetu. Turška vlada je poleg zapornih kazni lastnim državljanom odvzela službe, že pridobljeno izobrazbo ter vrsto drugih pridobljenih dobrin, in s tem pokazala, da ji v boju za oblast človekove pravice niso mar.
“Bučar je kar precej hodil po robu ter preizkušal potrpežljivost „glavešin“, do kam še sme. Velikokrat je bila grmada že naložena, samo prižgati bi jo bilo še treba. Dokončna nemilost se mu je zgodila z izgonom s pravne fakultete. Ta ga je osebno tudi najbolj prizadela. Sicer pa je bil večni disident. V Partiji, v Zvezi borcev, Novo revijo je zapustil, SDZ je zapustil, tudi Demokrate …”
Samo Bog ve, kaj vse skrivajo morske globine, jame, podzemeljski rovi, jaški in brezna. Ko se na Slovenskem omeni besedno zvezo »zasuti rudniški rov« mnogi pomislijo na leto 1945. A tovrstni prekopi lahko včasih namesto kosti hranijo tudi predmete visoke vrednosti. Pred letom dni je že bilo nekaj napisano o »zlatem vlaku« in jantarjevi sobani.
Od statista, skoraj mrliča, izpred pol stoletja, ko so domala vsi razglašali „Bog je mrtev“, se vnovič vrača na pozicijo glavnega igralca. Bog se vrača, jaz pa nisem preveč vesel. Najprej je tu „jezni“ Bog islamskega terorizma in – zdi se – nezmožnost samega islama, da to deviacijo in nadlogo znotraj sebe odpravi. Nakar je vzniklo zanimanje za Boga in krščanstvo s strani evropskega nacionalizma.
V našem dosedanjem pisanju smo izluščili problem vprašljivega stanja delovanja temeljnih načel te države – demokracije, pravne države in delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. Obravnavo smo oprli na nekatere poznane dogodke, ki vsem … Beri dalje
Rektorji slovenskih univerz bi lahko objavili naslednji oglas: »Zamenjamo slovenščino za angleščino. Predznanje slednje ni potrebno, zadostuje vpis in plačilo šolnine. Prijave sprejemamo pod geslom ʽVse za denarʼ.« Ampak imajo to srečo, da jim niti takega oglasa ni treba objaviti. Dovolj je že bilo, da so dovolj dolgo vztrajali in pritiskali na pristojno ministrstvo.
Tako, kot je v komunistični ideologiji stigmatizirana privatna lastnina, že sam pridevnik »privatna«, v katerikoli rabi, pri nas še vedno ostaja stigmatiziran, z negativno konotacijo. Prav zabavno je zagovornikom, ki si želijo »učinkovitega javnega šolstva«, postaviti vprašanje, zakaj pa si ne bi želeli zgolj »učinkovitega šolstva«, v katerikoli lasti že?
Dogajanje na Turškem odseva bliskovite družbeno-politične spremembe. Moč je zaznati razhajanje z Zahodom, erozijo sekularnih vrednot in vse večji absolutizem. Uspešno gospodarstvo, zavidljiva vojaška moč, lega in velikost, demografski prirast ter spajanje nacionalizma z islamizmom so naslednici Otomanskega imperija omogočili levitev v regionalno velesilo.
V trenutku bi se Cerkev lahko zaprla vase zaradi islamističnega nasilja, ki ga je deležna, a razpolaga z usposobljenimi kadri, ki zmorejo strahove ublažiti, usmerjati in razložiti. Po cerkvah ni bilo namreč eksplozije sovraštva in ta Cerkev, ki jo politiki, še zlasti levi, imajo predvsem za varuhinjo okostenele morale, je za razliko od prav teh politikov pokazala izjemno vitalnost in splošno družbeno koristnost.
“Primerjava med »poznim Putinom« in Miloševićem je primerna, saj gre za zatekanje k agresivni politiki do sosedov, da bi obdržal moč in oblast doma. Toda v nekem smislu je bil Milošević v primerjavi s Putinom manjša grožnja, omejen je bil na ozemlja nekdanje Jugoslavije, na katerih je lahko igral na karto manjšine – zato mu je v Sloveniji spodletelo.”
Danes je prvi september, natanko 245. dan tega leta. Vlada, s pravnikom na čelu, še vedno ni izpolnila sodbe ustavnega sodišča, o izenačenju financiranja javnih in zasebnih šol, ki izvajajo predpisani obvezni program izobraževanja na stopnji devetletke. »Kot pravnik in predsednik vlade sem nesrečen, ker zamujamo z izvršitvijo ustavne odločbe,« je povedal Miro Cerar pred štirimi meseci.
Janez Debevec je diplomant Fakultete za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Vodi družinsko podjetje Famm Commerce z dolgoletno tradicijo. Med drugim je tudi član Združenja Manager in podpornik združenja Akamasoa Petra Opeke. Ste univerzitetni diplomirani … Beri dalje
Raja na zemljo ni prinesla nobena država. Titova ga je sicer obljubljala, a je prinesla največji pekel. Kje je bil takrat Vehemens Ventus, da bi pogasil ogenj in iztrgal orožje komunističnim klavcem? Kje je bil v letošnjem avgustu, da bi iztrgal pištolo udbovcu Darku Gregoriču (006000006769)? Zakaj ne zapiha danes in prežene smrada po žveplu, ki duši Slovenijo???
Mnogi smo mislili, da bo Slovenija, ravno zaradi samoupravnega socialističnega gospodarstva lažje prešla v tržno gospodarstvo, kot ostale postkomunistične države npr. Češka, Poljska itd. Med zadnjo gospodarsko krizo pa se je izkazalo, da nas te države dohitevajo in prehitevajo. Pokazalo se je, da je breme post-samoupravne mentalno-politične krize preveliko.
Duhovita modrost Winstona Churchilla pravi, da je najboljši argument proti demokraciji petminutni pogovor s povprečnim volivcem. “Povprečni volivec” v tej izjavi predstavlja projekcijo vseh negativnih občutij, ki se porodijo ob misli na »človeka-masa«, ki mu konformizem, čredni nagon ter duhovna omejenost ne omogočajo kritičnega razumevanja političnega dogajanja.
Zadnji tedni morajo biti za LGBT aktiviste precej mučni. Najprej jim je pošteno zaušnico dal papež Frančišek, ko je v Krakovu vnovič ogorčeno izpostavil ideološko kolonizacijo, ki se dogaja znotraj tolikih učnih načrtov: t.j. sistematično zavajanje otrok, da si lahko poljubno izberejo svoj spol. Drugi »knockout« pa sta jim ta ponedeljek povzročila še dva strokovnjaka za duševno zdravje.
Po ponedeljkovem umoru zdravnika in policista v izolski bolnišnici sem premišljevala o tem, kaj lahko družba in politika naredi, da bi stopnjo nasilja spravila na ničelno točko. Trenutno se premier in zdravstvena ministrica pogovarjata o … Beri dalje
Gregor Strniša je bil gimnazijec, ko so ga zaprli. Tovariši so aretirali tudi njegovega očeta in mamo. Dolgo je iskal besede, ki bi izrazile njegove stiske, in nazadnje upajoče povedal, da smo mogoče poimenovali stvari z njihovimi imeni… tisti, ki pridejo za nami, bodo laže razumeli. Kdo bi vedel. Mogoče pa tudi ne. A to nas, ki smo prišli za njimi, ne odvezuje dolžnosti, da vsaj poskušamo.