V zadnjih letih opažam, da se v Sloveniji pri reševanju ključnih gospodarskih in razvojnih vprašanj sploh ne išče človeških virov, ki bi bili na osnovi dokazanih sposobnosti in izkušenj te probleme sposobni rešiti. Pri izboru kadrov za ključne in odločujoče položaje si odgovorni ne zastavljajo vprašanj ali je izbranec oziroma izbranka sposoben prevzeti ustrezno odgovornosti, in doseči zastavljene cilje. Ne zanima jih ali se je in kje se je izbranec v svoji dosedanji profesionalni karieri dokazal na primerljivih nalogah. Primerov klientelističnega kadrovanja v Sloveniji, ki torej ne sledi zgledom v razvitih tržnih gospodarstvih, je toliko, da jih preprosto ni mogoče vseh našteti. Zato naj omenim samo nekaj vzorčnih primerov: npr. Slaba banka, Slovenski državni holding (SDH) idr. Vzemimo samo primer sedaj že odstopljenega g. Jazbeca in se vprašajmo, katero podjetje primerljive velikosti je pred prevzemom zadnje funkcije uspešno vodil, mu zagotovil pričakovano ali celo višjo donosnost in mednarodno konkurenčnost. Vendar postopki kadrovanja niso neustrezni samo v upravljavsko-bančnem sektorju. Žalosten in simptomatičen je primer zavožene investicije TEŠ6. Gradnja tega bloka je stala 1,45 milijarde €, mednarodno sprejemljiva cena bi bila okoli 870 milijonov. Če k temu dodamo še dejstvo, da je cena velenjskega premoga bistveno previsoka v primerjavi z mednarodno konkurenco, potem je jasno, da moramo govoriti o zavoženi investiciji. Postavimo si enako vprašanje kot v primeru SDH: »Ali je g. Rotnik že kdaj v svoji profesionalni karieri uspešno v pogledu rokov in cene vodil investicijo primerljivega obsega?« Pa da ne bomo prestrogi, recimo vsaj stomilijonsko investicijo. Navedeni in še drugi primeri zgovorno kažejo na neodgovoren odnos, ki ga imamo v Sloveniji do znanja, sposobnosti in kreativnosti. To izgleda tako grozljivo amatersko, kot da »vsi ljudje vse vedo«. Nedvomno smo v demokraciji vsi ljudje enakopravni, niso pa vsi enako sposobni za neko konkretno nalogo. Tega bi se morali zavedati in odgovorno ter gospodarno ravnati. Prepričan sem, da je klientelistično nestrokovno kadrovanje, ki ne išče najsposobnejših in najbolj kreativnih za vodilna mesta v slovenskem gospodarstvu, glavni krivec za slabo gospodarsko situacijo, ki se ne izboljšuje. Dejstvo je, da nas ostale postkomunistične države v marsičem že prehitevajo.
Kot kritičnemu opazovalcu se mi seveda zastavlja vprašanje: od kod Slovencem tak podcenjujoč odnos do znanja. Iz mednarodne literature, ki se s pomenom in uporabo znanja v moderni družbi veliko ukvarja (npr. R. Florida: Vzpon ustvarjalnega razreda, C. Murray: Coming Apart idr.), izhaja spoznanje, da je nekako v začetku šestdesetih let preteklega stoletja pomen znanja v moderni družbi začel skokovito naraščati, s tem pa seveda tudi njegova cena. Zato moderno postindustrijsko družbo upravičeno označujemo kot »družbo znanja«. V njej je očitna tekma za talent. To tekmo ponazarja izjava Billa Gatesa iz začetka devetdesetih let: »Software je IQ (inteligenčni kvocient) posel. Microsoft mora zmagati v IQ vojni, ali pa ne bomo imeli prihodnosti«. In kaj se je dogajalo v Sloveniji v tem času? Igrali smo se socialistično samoupravljanje. To pomeni, da je vsak sposoben upravljati in voditi industrijska podjetja, samo da je »naš« in da sledi našim navodilom. Uvajanje samoupravljanja je bil torej proces, ki je potekal v diametralno nasprotni smeri kot IQ vojna, o kateri je govoril Bill Gates. V svojem temelju je bil to regresivni proces. Ta proces ni bil škodljiv samo za gospodarstvo, temveč je v Sloveniji ustvaril tudi prevladujočo iluzorno mentaliteto in politično vzdušje, ki sta tudi po nekaj korakih nedokončane tranzicije glavni oviri za rast konkurenčnosti in donosnosti slovenskega gospodarstva.
Mnogi smo mislili, da bo Slovenija, ravno zaradi samoupravnega socialističnega gospodarstva lažje prešla v tržno gospodarstvo, kot ostale postkomunistične države npr. Češka, Poljska itd. Med zadnjo gospodarsko krizo pa se je izkazalo, da nas te države dohitevajo in prehitevajo. Pokazalo se je, da je breme post-samoupravne mentalno-politične krize preveliko, da bi napravili uspešen prehod v družbo znanja in slovenskemu gospodarstvu zagotovili rast, konkurenčnost in donosnost, nam samim pa evropsko primerljiv življenjski standard. Pot iz krize, v katero sta zašla slovensko gospodarstvo in družba, je možna edino z doslednim odpravljanjem mentalnih in materialnih ostankov samoupravnega sistema. Sprejeli smo dejstvo, da je naše gospodarstvo tržno in del evropskega gospodarskega sistema. Izpostavljeno je mednarodni konkurenci in se mora v tem okolju uveljaviti. Isti princip konkurence moramo, če hočemo biti uspešni, dopustiti tudi v kadrovanju za vodilna mesta v gospodarstvu in državni upravi. Če za zaključek parafraziram Billa Gatesa: »Tudi naša podjetja in institucije morajo dobiti IQ vojno!« Predpogoj za to pa je prehod iz iluzorne »samoupravne« miselnosti v moderno družbeno paradigmo odličnosti in konkurenčnosti naših proizvodov in storitev ter učinkovitega upravljanja.
