Mogoče smo poimenovali
stvari z njihovimi imeni:
tisti, ki pridejo za nami,
bodo laže razumeli –
Gregor Strniša, Cro-Magnon 3
Slovesnost je namenjena spominu na diplomatski sporazum o nenapadanju med nacistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo ter počastitvi žrtev totalitarnih sistemov. Sporazum je bil dosežen 23. avgusta 1939 in je omogočil začetek 2. svetovne vojne: 1. septembra 1939 je Nemčija napadla Poljsko, dva tedna zatem pa je Sovjetska zveza z vzhoda napadla Poljsko… In potem so Nemci krenili na osvajalski pohod po zahodni in severni Evropi – Danska, Norveška, Belgija, Nizozemska, Francija, z manj uspeha še Velika Britanija… Sovjeti pa so krenili na osvajalski pohod na svoji strani – Finska, Estonija, Litva, Latvija, Romunija… Slabi dve leti potem smo prišli na vrsto tudi mi.
In da poimenujemo stvari z njihovimi imeni: Osvajalski pohodi enih in drugih so se zgodili z dobro oboroženo armado in s politično policijo. Eni in drugi so živeli v prepričanju o svoji superiornosti, sklicevali so se na visoke ideale in tako rekoč svete cilje; osvajali so vse okoli sebe, da bi vzpostavili nov, svoj, končno pravi red. Za dosego tega cilja so si dovolili množično ubijanje in tudi množične deportacije v daljna, z bodečo žico obdana taborišča, v živinskih vagonih. Taka je bila dominanta podoba Evrope od septembra 1939 do poletja 1941, ko je Hitler prelomil prijateljski dogovor in napadel Sovjetsko zvezo. In zdaj so nenadoma Rusi občutili, kako boli, če se pred domačimi kraji pojavi tuja vojska, s tujo politično policijo, in svojim absolutnim prepričanjem, da v imenu svojih višjih ciljev ali posebnega statusa lahko ubijajo, požigajo, v živinskih vagonih deportirajo
Vse to so zgodovinska dejstva in jih je mogoče pospremiti s priljubljenim zamahom – Kaj bi se ukvarjali s preteklostjo!? Usmerimo vendar pogled v prihodnost! Res, še pred kratkim se je zdelo, da bodo slovesnosti ob tem prazniku samo v vzvratno ogledalo obrnjene. S tem pa deležne sumničavih pogledov – prvič, naveličano, kaj nam je sploh treba gledati v zgodovino, drugič, jezno, še na neprimerno izbran datum, ki navaja k spornim primerjavam… V navadi je namreč, da se Rusom mirno spregleda tisti dve leti kolaboracije z Nemci, in se spominja samo onih štirih let, ko so postali njihove žrtve.
Zadnje leto, dve pa so na voljo tehtni razlogi proti misli, da bi šlo samo še za neprimerno obujanje tendenciozno izbranih trenutkov zgodovine. Pogled na vojno na Krimu, ki si jo je Rusija pred dvema letoma mirno prisvojila in kjer odtlej živijo napol v vojni, napol v izsiljenem miru, ponuja dovolj razlogov za to. Navsezadnje močno spominja na dogajanje, ki je zanetilo 2. svetovno vojno…Ker pa se ga da interpretirati tudi bolj blago, so lani gospoda tovariša Putina direktno povprašali, kakšni so njegovi pogledi na pakt med Stalinom in Hitlerjem. Mož, ki je prej rad molčal o tem poglavju zgodovine, je bil silno razumevajoč, še več, zatrdil je, da je imela Sovjetska zveza vso pravico braniti svoje interese! In njegovi ministri radi poudarijo, da je bilo pakt sijajen dosežek sovjetske diplomacije! Mladi ljudje morajo to zvedeti! In biti ponosni nanj in nasploh na sovjetski prispevek k antifašizmu…
Ves spopad za Krim se odvija ob hudem propagandnem donenju proti t. im. ukrajinskemu nacionalizmu in fašistoidnosti, ki se jima, baje, hrabro postavljajo po robu ruske antifašistične oborožene sile. Hkrati pa komaj kakšna proslava polpretekle zgodovine mine brez resnih svaril proti ponarejevalcem. To večno mantro smo pred enim mesecem slišali tudi od gospoda Vladimirja Putina, ki je na Vršiču posvaril pred poskusi potvarjanja zgodovine (!) … Kdo bi si mislil, a ne?!… Le kdo bi bil bolj primeren za pridigarja o ponarejanju zgodovine kot šolani kagebejevec?!
Bahava samooznaka patentiranih antifašistov je z letom 1945 v vsej vzhodni Evropi postala čisto običajna, in z njo navada, da se fašistična oznaka lahko poljubno razteguje. V tej zmerjalski športni disciplini je bilo vse dovoljeno – le paralel med nacionalsocializem (fašizmom) in komunizmom (ali stalinizmom, boljševizmom) ni bilo dovoljeno vleči. Ko so se jugoslovanski komunisti skregali s sovjetskimi, je baje Edvard Kardelj prizadeto oznanil: »Dobro poznam Ruse, poznam njihovo logiko. Razglasili nas bodo celo za fašiste, da bi pred svetom moralno in politično utemeljili boj proti nam.« Kar se je tudi zgodilo. Ampak to Kardelja in tovarišev ni motilo, da ne bi podlegli isti strasti. Obkladanje s fašisti, klerofašisti in njihovimi verbalnimi sorodniki je očitno prinašalo izjemno zadoščenje, zanesljivo tudi prav poceni dokazilo o lastnem antifašizmu in s tem avtomatično superiornost.
Sčasoma je ta večni, baročno razrasli antifašizem postal tako množičen, da je zbudil željo po kljubovanju in norčevanju – in kmalu tudi dovolj poguma za to. Tomaž Šalamun, ki je svojo poetiko zmeraj črpal tudi iz pobalinske žlehtnobe, je napisal celo pesem »Jaz sem fašist«. Najbolj v nebo vpijoč primer pa je plakat, ki so ga na natečaj za dan mladosti oziroma Titov rojstni dan predložili Laibachovci leta 1987. Izbrali so podobo mladeniča, ki bodro teče v prihodnost, z baklo v roki – in žiriji je bil tako všeč, da mu je dala prvo nagrado. Potem se je nekomu le posvetilo, da gre za prirejeno kopijo pol stoletja starega nemškega, nacističnega plakata – in ogenj je zajel streho… V tistem času se je občutljivost za »fašizem« tako poostrila, da so budna očesa zaznavala fašiste za vsakim grmom – pa so, recimo, v Sarajevu preganjali skupino študentov, ki so praznovali rojstni dan in je nekdo nesel udbi in partiji na znanje, da so se ob pivu pogovarjali o slovenskih pobudah, zraven pa jedli sendviče, ki so bili nekako fašistično okrašeni, menda z majonezo…
Če je kdo mislil, da bo s tem primerjanje med fašizmom in komunizmom dobilo dovoljenje za obstoj, se je zmotil. Tudi po padcu komunistov s položaja monopolnih oblastnikov in edino dovoljenih tolmačev resnice se je primerjanja obdržal slab glas. Kar se, jasno, pozna tudi temu prazniku in slovesnostim, s katerimi ga obhajamo.
Da bi nam bilo lažje, bom povabila med nas nekaj ljudi, ki si zaslužijo naš spomin in poklon, hkrati pa bi bili lahko tudi priče v obrambi današnjega praznika. Povabila jih bom v duhu, se razume, saj so pokojni. A na srečo so nam zapustili svoje besede. Z njimi so poimenovali stvari, pogosto v izolaciji, in v upanju, da bodo tisti, ki pridejo za nami, razumeli…
Najprej bi rada povabila Vaclava Havla, češkega pisatelja, ki je bil dolgo disident in zaradi tega več let zaprt, potem pa predsednik ne-več-komunistične Češkoslovaške. Njegova ideja je bila, da po obilnih čaščenjih žrtev fašizma in nacizma končno zaslužijo nekaj počastitvene energije tudi žrtve komunizma. In on je predlagal 23. avgust, v spomin na dan, ko sta si Hitler in Stalin prek svojih zunanjih ministrov podala roko in začela svoj osvojevalni pohod po Evropi.
Povabila bi med nas Angelo Vode, slovensko učiteljico in publicistko, ki je bila zgrožena nad paktiranjem nacistov in komunistov. Kar je tudi dala jasno vedeti, pa so jo zato izključili iz zveze komunistov. In jo potem preganjali, šikanirali, obsodili na nečloveškem montiranem procesu in zaprli. K sreči je napisala spomine, k sreči so se ohranili, k sreči so bili objavljeni, k sreči je bil celo posnet film o njeni usodi. A ko je na premieri o njej govorili Ljubo Sirc, edini še živi obsojenec z istega procesa, so mu na STA cenzurirali govor; pakt med Stalinom in Hitlerjem, skupaj z Angelinim kljubovanjem in kaznijo so retuširali.
Povabila bi Izidorja Cankarja, ki ni doživel tako drastičnega kaznovanja, zato pa ga je zagrnil pošten val šikaniranja, omejevanja in sramotenja. Verjetno tudi zato, ker je že nekaj mesecev po »osvoboditvi« izjavil, da pri najboljši volji ne vidi kakšne bistvene razlike med nacizmom in komunizmom. Eni in drugi so pripravljeni preko trupel korakati svojim slavnim ciljem naproti…
A z mislijo na tovariša Putina, ki nam je z Vršiča držal pridigo o nesramnem ponarejanju zgodovine, bi rada povabila med nas Vasilija Grossmana. Ta imenitni ruski pisatelj nam je zapustil roman Življenje in usoda. V domovini ga niso dovolili objaviti, vse rokopisne izvode in koncepte so zaplenili; a en izvid je bil dovolj dobro skrit, po pisateljevi smrti so ga pretihotapili na zahod in leta 1980 je izšel v Švici. Nesrečni Vasilij Grossman je kot vojni dopisnik skoraj štiri leta spremljal Rdečo armado na pohodih, to seveda tedaj, ko je opravljala svojo obrambno vlogo, pa tudi tedaj, ko je prestopila meje in začela pohod, ki je bil tako boj proti nacistom kot boj za razširitev sovjetskega imperija na pol Evrope. Ker je bil Žid, je posvetil veliko pozornosti uničevalnim taboriščem, kjer so nacisti izvajali holokavst. To je treba izreči zato, ker nasprotniki današnjega praznika prav holokavst ponujajo kot glavni argument proti temu, da bi tri vodilne totalitarne sisteme primerjali in se njihovim žrtvam poklanjali na isti dan. Grossman je napisal skoraj tisoč strani, kjer skozi človeške usode in občasne osebne refleksije razgrinja prav to:
Kako zelo, eklatantno, sramotno, prav gnusno sta si bila podobna Hitlerjev nacionalsocializem in Stalinov boljševizem. In kako »o tem sodobnost z razumljivo skromnostjo molči.« Janez Stanič, ki je prevedel ta Grossmanov roman, mu napisal spremno besedo, ga izdal v založbi, ki jo je vodil, je bil popolnoma jasen: »Velika tema Življenja in usode je enačenje vseh vrst totalitarizmov, v konkretnem primeru predvsem sovjetskega in nacističnega. To nakazuje večina prizorov, kjer nastopajo nemški vojaki in častniki, ki v pogovorih pogosto uporabljajo sovjetski politični besednjak, kar je seveda povsem namerna in ciljna ‘napaka’. Povsem nedvoumno pa misel, da sta nacistični in komunistični totalitarizem samo dve plati iste medalje, razvije v prizoru, ko esesovski voditelj pokliče k sebi ujetega starega boljševiškega voditelja in mu razkriva svoje nazore o tem, da sta si nacizem in komunizem podobna in da je zato tragedija, da sta se Nemčija in Sovjetska zveza zapletli v vojno …« In ta Grossmanova »teza in tema je hkrati njegov največji zločin…«
Ja, tudi Janeza Staniča bi povabila med nas, to garaško prevajalsko delo je opravil v zadnjih mesecih življenja in v marsikaterem stavku spremne besede se čuti, da bi nam rad povedal nekaj zelo važnega, nekaj zelo strašnega o tem, kako deluje teror, kako zelo pohabi ljudi…
A začela sem s Strnišo in cromagnonci, tudi končala bom z njimi. Gregor Strniša je bil gimnazijec, ko so ga zaprli, odpeljali so ga kar iz šolskih klopi na klasični gimnaziji. Tovariši so bili prizadevni v boju za visoke cilje, pa so aretirali tudi njegovega očeta in mamo. Gregor Strniša je dolgo iskal besede, ki bi izrazile njegove stiske, in nazadnje s cromagnonci, našimi pradavnimi predniki, upajoče povedal, da smo mogoče poimenovali stvari z njihovimi imeni… tisti, ki pridejo za nami, bodo laže razumeli —
Kdo bi vedel. Mogoče pa tudi ne. A to nas, ki smo prišli za njimi, ne odvezuje dolžnosti, da vsaj poskušamo.
Besedilo je bilo pripravljeno ob priliki obeležitve evropskega dne spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov v ljubljanski stolnici.
