Alenka Puhar 
Trezni, nepristranski ekonomisti in zgodovinarji trdijo, da je imela Jugoslavija pred svojim koncem eno najhujših inflacij v zgodovini, da se je še pred političnim razpadom zgodil ekonomski razkroj in podobno.
Kidrič je imel majhne oči, ki so spominjale na podlasico, oči verskega fanatika in njegova vera je bil komunizem.
Gregor Strniša je bil gimnazijec, ko so ga zaprli. Tovariši so aretirali tudi njegovega očeta in mamo. Dolgo je iskal besede, ki bi izrazile njegove stiske, in nazadnje upajoče povedal, da smo mogoče poimenovali stvari z njihovimi imeni… tisti, ki pridejo za nami, bodo laže razumeli. Kdo bi vedel. Mogoče pa tudi ne. A to nas, ki smo prišli za njimi, ne odvezuje dolžnosti, da vsaj poskušamo.
Februarja 1950 se je na mizi Edvarda Kardelja, zunanjega ministra Jugoslavije, znašlo Roussetovo pismo. Pravzaprav dve, obe iz Francije. Eno je bilo od Rousseta oziroma od komisije, drugo od Marka Ristića, jugoslovanskega veleposlanika v Parizu. Komisija bi se rada seznanila s položajem – saj nimate nič proti, ali ne?! Mogoče gre samo za klevete …?
Maja 1947 so v Ljubljani začeli zapirati ljudi, ki so sloveli po svoji izobrazbi, antifašizmu, kazali pa so premalo navdušenja za komunistično revolucijo. Julija so jih 15 postavili pred sodišče in uprizorili Nagodetov proces. Staša Furlan Seaton je v knjigi War Changes Everything povzela usodo svojega očeta, znamenitega pravnika dr. Borisa Furlana, obsojenega na Nagodetovem procesu.