K meni je stopil neznanec in me skoraj zarotniško povprašal: »Gospa Puhar, a veste, zakaj Kidrič še zmeraj stoji tam? Ne? No, prišvasan je.« In je odšel. Ne vem, kdo je, očitno pa je bral Praznične pripombe, tam objavljeno domislico o proletarcih za bronastim Kardeljem ter vedel za obilno pozornost, ki mi jo kritični bralci posvečajo zaradi teh tem … Star politični vic je s Tršarjevega spomenika Kardelju preskočil na Kalinov spomenik Kidriču in poskrbel za žanrsko pisanost kljubovanja. Eni razpostavljajo svinjske glave, drugi polivajo z rdečo barvo, tretji nasajajo klobuke, četrti pa pač duhovičijo …
No, na temo varovanja ugleda velmož lahko dodam marsikaj iz besedne zakladnice, javne in skrite. Tovariši so (bili) od samega zavzetja oblasti temeljito zašvasani v nedotakljivost; tudi s policijskimi in pravnimi pripomočki. Razvejen aparat je skrbel za to, da so bili pomembni možje enakejši od proletarcev, čeprav so, jasno, vse živali enake (kot se je izrazil Orwell). Med najočitnejše privilegije je spadala zavarovanost pred »sovražnimi izpadi«. Država je skrbela za kontrolo posmehljivih in kritičnih beseda (in risb in dejanj in pesmi …), jih »ukinjala« in storilce kaznovala. Za ilustracijo dva razgleda, prvi iz knjižnega sveta, drugi iz sodnega (pa neobjavljenega, v arhivih Udbe ohranjenega) podzemlja.
Cenzurirana literatura: Dr. Lindsay’ Rogers z Nove Zelandije, ki je dve vojni leti operiral jugoslovanske partizane in poskušal rešiti čim več življenj, je o tem napisal spomine; leta 1962 je dobil tudi prevod v slovenščino. Njegovo navdušenje nad partizani, izraženo s toplimi, zavzetimi besedami je imelo pač veliko propagandno vrednost. Ampak mož je bil tudi kritičen in piker, saj je bil bister, razgledan in se ni dal zlahka preslepiti. Zato so ustrezni organi ob prevajanju poskrbeli, da so bili neprimerni stavki iz njegove pripovedi izpuščeni. Pri cenzuri je šlo tako za politično-ideološke in vojaške ocene, podatke, zaznave, kot za občutljivost vodilnih tovarišev, ki o sebi niso dovolili nobene neprijazne besede.
Rogersu so zato črtali tako opise zunanjosti kot zaznave o značaju in, se razume, podatke ter govorice o dejanjih, če so kazili predpisani spomeniški lik. To je v spominih partizanskega kirurga – ki so od lani na voljo tudi v integralnem, poštenem prevodu – najočitnejše pri opisih Borisa Kidriča. Rogers ni šel tako daleč kot Edvard Kocbek, ki je v tej zvezi uporabil kar izraz »mesar« (a v zasebnem dnevniku), je pa zapisal, da se Kidriča vsi bojijo, da je dal ubiti Ehrlicha in Natlačna, ter se spraševal, kaj poganja njegovo brezčutnost; od kod ta »državniški stroj, ki pod svojim velikanskim komunističnim valjarjem mendra vse, kar je človeškega«? Ni pa bilo črtano samo to, temveč celo preprosti opisi. Ko je Rogers prvič srečal Kidriča, se mu je zdelo, da je mož slabo videti – kot zdravnik je imel ostro oko za take stvari –, in tudi to opažanje ni smelo pred bralce:
»Ni mi bilo jasno, kaj mu je. Ga daje malarija ali pa v njem gori revolucionarna vročica? Imel je mehak glas, majhna usta, ki so bila skoraj kruta pri oblikovanju besed, in te besede so bile trde, koncizne in dogmatično izgovorjene. Imel je majhne oči, ki so spominjale na podlasico, oči verskega fanatika in njegova vera je bil komunizem.«
Avtor je pred izidom prevoda umrl in torej ni mogel ugovarjati. Tako rekoč pol stoletja so bili tiho tudi bralci, očitno vajeni, da enakejšim pritiče posebna obravnava. Kaznovani vici, predrznosti in kritične pripombe: O velemožeh se ni dalo javno reči nič nepohvalnega, zato pa je v podtalju brbotalo od političnih vicev, domislic, pripomb. Če me vtis, pridobljen z dešifriranjem mikrofilmanih podatkov o »sovražni dejavnosti« in starih papirjev, ne vara, so bili vici na račun Kidriča in ugibanja o njem močno povezani s povojno krvavo rihto. Ljudje so govorili o kosteh, ki plešejo po njegovih ritmih, o preliti in popiti krvi, to so povezovali z njegovo zabuhlostjo, boleznijo, hiranjem. Vse to je Udba z množico svojih ovaduhov budno spremljala in preganjala. Zapirala je, zasliševala, zahtevala poročila in ovadbe, izsiljevala nove in nove špiclje — sodniki pa so pridno sodili, režimu in enakejšim v bran.
Konec leta 1945 je pristala na sodišču Z M. K., ker je v času pred volitvami v ustavodajno skupščino razširjala vesti, da OF pri volitvah ne bo zmagala ter se izražala, da bo ta pofel itak šel, da se bo kar kadilo za njim, in s tem je »vršila propagando in agitacijo, ki vsebuje poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve«. Obsojena na zapor s prisilnim delom.
Študent gradbeništva R. R. je bil aretiran takoj po Kidričevem pogrebu, zaradi sovražne propagande. Govoril je, da pri nas dobro živijo le udbovci in JLA. Za Kidričev pogreb pa plačali celo premoženje, namesto da bi poskrbeli za reveže … Poslali so ga na Mermer, kar je skrivno oziroma uradno ime za Goli otok.
Eden najbolj osupljivih dogodkov pa je bil prava drama. Na zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani, spomladi 1953, je skočila na oder mlada ženska, I. T. Prebila se je k mikrofonu in začela govoriti vse mogoče čez oblast. Tudi čez Kidriča, ki je dal pobiti veliko ljudi in ki … Nekaj minut je trajalo, da so aktivisti in redarji zajeli sapo, planili za njo, jo zgrabili in odvlekli v zapor. Potem so zaprli več fantov iz njenega prijateljskega kroga. Vodilno vprašanje na zaslišanjih pa je bilo: »Kdo vam je pripovedoval o Kidriču in ujetnikih na Rogu?« I. T. je pristala na Studencu. Verjetno ima zasluge za to dr. Lev Milčinski, ki ji je pripisal »znake začetne shizofrenije«; da bi jo rešil zapora …
Zanimivo, kaj vse se spremeni in koliko ostane enako, tako rekoč prišvasano. Razvejen aparat skrbi za to, da so pomembni možje enakejši od proletarcev, čeprav so, jasno, vse živali enake.
Vir: Delo (Mnenja)
