Zakrknjen molk tudi v tranziciji Prikrita resnica o bridki usodi tigrovcev in drugih primorskih domoljubov pod komunizmom, o čemer bomo v nadaljevanju navedli nekaj najbolj kričečih primerov, je ob osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije izbruhnila na … Beri dalje
Današnji orkestriran teror spominja na leto 1942, ko so med vojno-okupacijsko stisko naroda partijci najprej umazali poštene in narodno zavedne Slovence ter jih nato porinili pred krogle VOS-ovskih mladeničev, ki so se ob umorih poštenih Slovencev učili streljanja – kot so se sami po vojni hvalili v zdaj dostopnih zvočnih posnetkih.
Antonija Kofol: “V učiteljskem poklicu so od mene zahtevali, da učim ideološko, kot da je to vse prav in dobro, kar je nastalo po vojni. Kot da živimo v pravičnem svetu. Medtem ko sem sama imela čisto drugačne izkušnje in sem vedela, kaj je bilo v ozadju vsega tega. To je bilo težko uskladiti. In jaz sem se pri poučevanju izogibala take vzgoje, recimo, kot so jo zahtevali, da bi navduševala otroke za tisti režim, ki ga sama nisem čutila kot pravičnega.”
V božični proces so bili izbrani zelo različni ljudje, ki niso imeli veliko skupnega razen tega, da so bili vsi prepričani nasprotniki komunizma. Med njimi so bili tudi predstavniki Cerkve, vendar ne zgolj zato, da bi jim dokazali individualno krivdo, kar je nujni pogoj kolikor toliko korektnega sodnega procesa, temveč so se na zatožni klopi večinoma znašli predvsem kot predstavniki določene organizacije, ki jo je nova oblast skušala uničiti ali vsaj onemogočiti.
Akad. prof. dr. in politikant Jože Pirjevec se v Partizanih ne sprašuje, kam sodi stalinistična revolucija, ki so jo kot poveljujoči partizanskemu gibanju v Jugoslaviji izvedli jugoslovanski stalinisti. Naj ponudim model, ki ga je uporabil … Beri dalje
Kako je Iva Dimic iz Nove Slovenije na spominski slovesnosti na strahote ženskega taborišča v Ferdrengu imela predvolilno agitacijo za pretežno priletne udeležence in po nepotrebnem prepričevala prepričane. Kar je politikantskega ostalo neizgovorjenega, je postorila … Beri dalje
Slovenski razkol je namenjen ljudem naveličanim potvarjanja zgodovine, zanikanja zločinov, prikrivanja trupel, nedostojnega odnosa do prikritih grobišč … Vsega tega je preveč, ker ljudje instinktivno čutijo, da to hromi ne samo posamezne družine ampak nacijo v celoti.
Vsebina knjige Slovenski prelom je naložba v prihodnost posameznikov, družin in nacije v celoti. Da je knjiga prelomna, kaže tudi sodelovanje vseh treh sestrskih Mohorjevih založb, Celjske, Celovške in Goriške, ki so prepoznale pomen tega dela za slovenstvo in pristopile k sozaložništvu. Skupen nastop je gotovo dobra popotnica knjigi, ob tem, da je izdajatelj in založnik tudi avtor sam, ki je prevzel večji del obvez in tveganj ob natisu knjige.
Sem vesel, da je Ervin Fritz izpostavil povojne poboje. To je korak v pravo smer. Verjamem pa, da je tistim, ki stojijo v ozadju tega, težko to priznati.
Glavni govornik na drugem mitingu je bil Stane Žagar, ki je govoril, da so v Dražgoški republiki tako rekoč svobodni, da so dobro oboroženi in da bodo branili Dražgošane pred Nemci. Govoril je tudi o komunizmu in o tem, da bo po uvedbi nove družbene ureditve vse boljše. Ko so partizani pobegnili na Jelovico in so se Nemci znesli nad vaščani, so prešteli 7 padlih partizanov in 27 Nemcev, 41 žrtev pa je bilo med domačini: 39 moških in 2 ženski, vas je bila uničena, preživeli pa izseljeni.
Vljudnost in previdnost diplomatskega jezika, ki smo ga bile članice »Partnerstva za resnico, mir in pravičnost« deležne v OZN, je nakazovala predvsem zadrego,da se po 30.letih demokracije stvari niso uredile.
Maček in Kidrič: ”Naloga naših politkomisarjev je torej, da odpravijo iz naših čet tudi poslednje sledi defenzivnega nastrojenja in precenjevanja vojaške kvalitete belogardističnih tolp … Partizani morajo zagoreti v sovraštvu do belogardističnih izdajalcev in v pripravljenosti, da darujejo tudi življenje za likvidacijo belogardističnih tolp.”
Po kapitulaciji Italije so partizani v domala mesecu dni v duhu komunistične revolucije pod vodstvom Osvobodilne fronte pobili okoli tisoč ljudi, največ v Mozlju pri Kočevju, Jelendolu in drugod.
Odprtina jame ni bila velika; globoka je bila približno 20 metrov, z vrha navzdol pa se je močno širila. Zdolaj je bila jama trikrat, štirikrat večja kot zgoraj. In še rovi so vodili vanjo kot v kraških jamah.
Kaj so si ob pogledu na napis ”Smrt fašizmu” mislili turisti iz Češke, Slovaške ali celo Ukrajine, ki jih je pot zanesla v našo lepo deželo na sončni strani Alp in so – tako, kot mi – v svojih državah občutili vso težo komunističnega terorja.
Kidrič je imel majhne oči, ki so spominjale na podlasico, oči verskega fanatika in njegova vera je bil komunizem.
Poboje, ki so jih zakrivili pripadniki partizanskega gibanja, moramo prišteti med vojne zločine nad Romi. Resda ni šlo za genocid, saj slovenske partizanske oblasti niso nikoli ukazale njihovega načrtnega ubijanja. Ampak, ali to spremeni dejstvo, da so več kot polovico vsega romskega prebivalstva v t.i. Ljubljanski pokrajini med drugo svetovno vojno pobili pripadniki partizanskega gibanja?
Dolga je bila pot do resnice. Od leta 2012 na ormoškem pokopališču stoji mogočni križ, izklesan iz pohorskega tonalita. Na ormoškem gradu je bila postavljena spominska plošča. Napisana je bila tudi knjiga o otrocih, ki so bili zaprti na tem gradu, posneli pa so tudi dokumentarni film, ki ima naslov Ormoški Petriček.
Datum za nekdanji praznik seveda ni bil izbran naključno ter dokazuje komunistične prioritete med okupacijo in t. i. NOB. Revolucionarjem je šlo predvsem za izvedbo boljševiškega prevzema oblasti, saj so po uradnih podatkih (!) že med vojno pobili več neoboroženih rojakov kot okupatorskih vojakov.
Ostanejo pa vprašanja. O ljudeh. O zlobi tistih ljudi, ki so se zbrali pod rdečimi prapori, se poimenovali ‘komunisti’, trdili, da delajo za narod, pa so vsem pripadnikom naroda, ki so si tekom življenja ustvarili nekaj več, vse pokradli in krajo mirno uzakonili.