Spominjam se predstavitve mojega prvenca Pot do kruha (1998) na gradu Ormož, katero so mi pripravili ormoški krščanski demokrati. Bila je v tako imenovani rdeči dvorani, ki jo uporablja tudi občina za svečane seje. Bilo je nekaj dni pred Božičem, ko je že celi dan močno snežilo, tako da sem moral biti zvečer zelo pazljiv, ko sem se vozil po zasneženi cesti od Ptuja do Ormoža. Ko so prišli še Meškovi iz Lahonec in z njimi pisateljica Erna Meško, je organizator prireditve dejal: »Zdaj pa smo vsi in lahko začnemo«.
Kidričevo: danes še edini kraj na svetu s kultnim imenom
V dvoranici za petdeset ljudi so eno vrsto sedežev zapolnili tudi novinarji! Za »ogrevanje« sem povedal, da sem sicer prvič na tem gradu, mi pa je mariborski oznovec Zvonko Zavadlav povedal, da so v teh prostorih na pomlad l. 1945 njegovi fantje aretirali grofico, ki je bila vdova. Ob tako sproščenem uvodu sem se tudi spomnil na takrat še »tabu temo«, da so v tem gradu v jeseni leta 1945 bili zaprti otroci iz zloglasnega komunističnega taborišča Sterntal – danes še edinega kraja na svetu z kultnim imenom Kidričevo. In ta informacija je s sedežev dvignila nekaj novinarjev, ki so zapustili prizorišče.
Ormoški Petriček: Dolga je bila pot do resnice
Po zaključku predstavitve moje knjige, je pristopila novinarka z mikrofonom. Vse, ki bi želeli kupiti knjigo, je odrinila. Bila je novinarka radia Maribor, najprej pa me je vprašala, kako sem mogel napisati takšno knjigo, ko pa sem takrat vendar imel dobro službo. Naj povem, da vsebina knjige, če bi jo primerjali z današnjim »sovražnim govorom”, sploh ni bila ostra. Bil je le moj življenjepis z opisi resničnih doživetij. Novinarki sem odgovoril s podobnim vprašanjem: »Ali moram plačati še zrak, ki se ga takrat dihal …?«
Naslednji dan dopoldan, bil sem ravno v trgovini na Bregu na Ptuju, kjer sem doma, sem na radiu slišal, da je bila v Ormožu prestavitev knjige, o kateri avtor ni prav ničesar povedal. Naj pa bi se posvetil drugim vsebinam, ki niso resnične in se v Ormožu nikoli niso zgodile.
Danes težko srečamo državljana, ki bi imel zločin nad nedolžnimi otroci za laž.
Dolga je bila pot do resnice. Od leta 2012 na ormoškem pokopališču stoji mogočni križ, izklesan iz pohorskega tonalita. Na ormoškem gradu je bila postavljena spominska plošča. Napisana je bila tudi knjiga o otrocih, ki so bili zaprti na tem gradu, posneli pa so tudi dokumentarni film, ki ima naslov Ormoški Petriček.
Daljši uvod je bil potreben, saj se še vedno srečujemo z indoktrinirani posamezniki. V nekaterih glavah je močno zasidrano prepričanje, da sta se nam v komunizmu cedila med in mleko. Nič pa nočejo vedeti za iztrebljanje zavednih in pravih Slovencev, celo otrok.
Namesto zaključka naj vas ponovno spomnim: »Ne poznam tajkuna, ki ni bil komunist!«
