Katoliška cerkev je v nedeljo obhajala že 90. svetovni misijonski dan. Zanjo, kakor za vse univerzalne religije, je misijonsko delovanje kakor dihanje. Tudi ob tej priložnosti je bilo slišati pomisleke, če ne kar obsodbe misijonskega delovanja, v smislu, zakaj ne dajo katoličani drugim mir in jim vsiljujejo svoja verovanja.
Pričakujemo javno opravičilo, obsodbo in obžalovanje zločina nad človeštvom, ki je bil storjen nad našim narodom. Zločin bi morali obsoditi predsedniki in predstavniki vseh treh vej oblasti.
Potrebno je obračunati s preteklostjo in pokopati mrtve, soditi, obsoditi in tudi oprostiti, saj se kaj takega v naši Sloveniji še ni zgodilo… Jeza in sovraštvo nimata prihodnosti, potrebno je usmiljenje ter odpuščanje vsem, ki so se umazali z umori, zverinstvom, saj mrtvih ni mogoče obuditi.
Če torej klub navedeni kompatibilnosti in celo sorodnosti med tremi političnimi strankami ni kvalitetnega in tesnega sodelovanja, se moramo vprašati, kaj so ovire za to?
Odgovor se žal ponuja kar sam: očitki za nazaj, osebne zamere, sebičnost. Formula za to, kako doseči večjo politično stabilnost, pa je naslednja: o(d)pustitev starih zamer, dogovor o nenapadanju, dogovor o medsebojnem podpiranju in skupno telo.
Za naše okolje pa največkrat velja, da je kulturna dediščina kup kamenja, nekaj, kar nerazumno veliko stane in bi denar lahko porabili za nekaj »pametnejšega«. Dediščina je za povprečnega Slovenca tisto, za kar je dolžna poskrbeti država. Tako prepričanje je seveda sad naše slovenske zgodovinske preteklosti in je tudi neke vrste dediščina.
Kako perje frči vsakič, ko kdo vpraša, kdaj se začne človeško življenje. Kako se vedno za konzervativce označi vse, ki javno spregovorijo o vprašanju življenja in smrti. Kako je pogoj pri sklepanju političnih koalicijskih pogodb, da se ne bodo odpirale ideološke teme. Kajti največji civilizacijski dosežek je to, da smo nekaj deklarativno sprejeli in o tem ne bomo več razpravljali.
Sedanjost in bodočnost Slovenije je še kako odvisna od nadaljevanja preteklosti in od našega razmišljanja o tej preteklosti. Sedaj, petindvajset let po slovenski osamosvojitvi in padcu komunizma, pa se zdi, da zavest o sprevrženosti družbe, o neuspeli tranziciji, o nadaljevanju stanja laži, kraje in uboja, vse bolj bledi. Javlja se vse večja otopelost, brezbrižnost in vdaja v usodo.
Še vedno se lahko iz verujočih in njihove vere norčuje vsak, ki ima nekaj minut časa. In vsak, ki bi rad uspel, saj je prav žaljenje, omalovaževanje, diskreditacija vernih pri nas preprosta odskočna deska za uspeh. Še vedno verni ne morejo ali le stežka zasedejo pomembnejša družbena ali politična, celo strokovna mesta.
Na vrh partije so se prebili posebni ljudje, ki so bili sposobnosti krutosti napram svojim konkurentom. V zavetju vojne jih nič več ni oviralo, še najmanj pa partnerji iz Osvobodilne fronte, da te svoje krutosti niso izvrševali proti svojim sodržavljanom. Po revoluciji so si uredili sistem, ki je bil ljudem iz posebne snovi naklonjen – patokracijo.
Slovence je Dylanova krščanska trilogija v osemdesetih v glavnem zaobšla, vendar smo mnogi babyboomerji tudi brez nje in že s tem, kar smo od njegovega obilnega opusa imeli, v njem začutili pevca, ki pove več; pevca, ki je naš glas. Ne sporočam nič novega, če rečem, da je Blowin’ in the Wind bila ena naših himn.
Pravosodni minister Goran Klemenčič je o primeru zastaranja primera Bavčar dejal, da bodo »letele glave«. Kar je najbolj presenetilo, ni bil odziv medijev, ki že kot po navadi stvari hitro pozabijo, ampak odziv ljudi. Javnomnenjske ankete so namreč pokazale, da je ministru Klemenčiču uspel neverjeten skok priljubljenosti.
Finančni svet v zadnjih tednih pretresajo globoke težave ene največjih in globalno najpomembnejših bank. Gre za največjo finančno institucijo v Nemčiji in še nedavno najuglednejšo evropsko banko. Deutsche bank je prisotna na praktično vseh trgih. Poslovno je povezana z vsemi večjimi finančnimi institucijami v svetu. Njena delnica je zgrmela na najnižjo vrednost.
Clintonova kandidira skupaj s senatorjem Timom Kaineom, Donald Trump pa z guvernerjem Indiane Mikeom Penceom. Oba kandidata sta v mnogo čem sporna ne le za nevtralnega zunanjega opazovalca, temveč v še večji meri za člane njunih lastnih taborov. Oba sta povsem nesprejemljiva za člane nasprotnega tabora.
Zgodovino naj pišejo zgodovinarji, vendar pa morajo biti »naši in zagovorniki revolucije«, ne smejo odkrivati dejstev, smejo le dopolnjevati pravljico o osvobajanju, ki naj prekrije zločine revolucionarjev. Tak pristop je zahteval 50 let, da smo jih odkrili. Danes, 70 let po usodnih dogodkih, smo doživeli prvi pokop nedolžnih žrtev. Vsekakor je to dogodek, ki nas ohrabruje, vendar ne omogoča sprave.
Ker tudi večina katoličanov še vedno ni doumela, da je bil jeseni 1848 uveljavljen Zakon o odpravi tlačanstva in da se bi zaradi tega moral naš pogled na svet v marsičem spremeniti, poslušam tudi od številnih slovenskih katoličanov populistične nebuloze glede neprimernosti oziroma celo škodljivosti odškodninskih zahtevkov Cerkve nasproti državi in njenim satelitom.
Značilno slovenski pristop k tranziciji – spremembe uvajamo samo delno in ne celovito. Tudi zadnji »mini davčni reformi« težko rečemo reforma. Še danes nismo popolnoma uspeli uveljaviti prosto-tržnega sistema, še več, v državi se v zadnjih letih krepijo socialistične pobude, ki (ponovno) promovirajo socialistični sistem in uvajajo centralno-plansko gospodarstvo.
Skladno z njihovimi temeljnimi načeli so navedeni dan – 1. februar, to je dan sprejema gornjih odlokov AVNOJ o računovodstvu (1. februarja 1945), nato strokovni delavci proglasili kot svoj praznik na svoji II. državni konferenci leta 1979. Temeljna načela komunističnega računovodstva so bila varovana vse do domnevne »smrti države«.
Da na 44 (!) okrajnih sodiščih niso izvršili vseh oporok, ki so bile pri njih v hrambi, ve pravosodna oblast že več kot leto in pol. To se je razkrilo, ker so se sedaj, ko je zadeva prišla na dan, pohvalili, da so že aprila 2015 ustanovili komisijo, ki je do septembra 2015 (ekspeditivnost pa taka!) izdelala smernice sodiščem kako ravnati v teh skoraj tisoč primerih založenih oporok.
Film ‘Čudež življenja’, ki se v tednu otroka, v organizaciji Zavoda ŽIV!M, vrti na velikem zaslonu na stopnicah cerkve Marijinega Oznanjenja, je dvignil kar nekaj prahu. Film prikazuje stopnje razvoja otroka v maternici od spočetja do … Beri dalje
Še preden bodo španske oblasti privolile v širšo avtonomijo, bo prišlo še do ostrejšega zaostrovanja med državno in katalonsko regionalno vlado. Zagovornikom katalonske oblasti pa ne preostane prav veliko. Sami se lahko še naprej z glavo zaletavajo v španski zid in zagovarjajo enostransko pot do odločanja o referendumu ali pa lahko razmislijo ali je zgodovinski trenutek res pravi.