Letošnjega julija je preteklo že osemdeset let od konca španske državljanske vojne, ki je s kasnejšim frankističnim totalitarnim sistemov povzročila številna grozodejstva in sistematične kršitve človekovih pravic. Njena temeljna nasprotja in dileme pa odmevajo še v današnjem času. Odmevajo iz barov in ulic v skoraj vsakem španskem mestu ali ob nedeljskih kosilih družin na vseh koncih španske kraljevine. Vsakodnevno se odvijajo neskončne debate in celo prepiri o zadevah javnega pomena, kjer se njihovi protagonisti ne premaknejo niti za ped od svoje že vnaprej znane svetovnonazorske in regionalne pozicije. Medsebojno se še vedno zmerjajo s poraženci in zmagovalci ter z unitaristi in separatisti. Stari spori in nesoglasja ne poznajo medgeneracijskih meja, ampak se preko mlajše generacije, vnukov in vnukinj, pravnukov in pravnukinj nadaljujejo v današnji čas. Od takrat se ni kaj dosti spremenilo. Država še vedno ne prispeva nič oziroma premalo za odkrivanje in izkopavanje grobišč, saj temu nasprotujejo predstavniki najmočnejše španske ljudske stranke. Tako grob pesnika Federica Garcie Lorce še vedno ni izkopan, zoper domnevne storilce pa se začenjajo postopki le na drugem koncu Atlantika v Argentini. Vsaka iniciativa je prepuščena dobri volji zasebnega sektorja. Poleg vseprisotnih svetovnonazorskih razkolov je ena od dilem, ki v španskem javnem prostoru odmeva že od osemdesetih let naprej, kako rešiti katalonsko vprašanje. Katalonsko vprašanje se seveda nanaša na prihodnjo državno ureditev Katalonije. Poglavitni vprašanji sta dve in sicer prvič, kako naj ga reši vladajoča španska politika, ki si je v zadnjih dveh letih pred njim zatiskala oči in drugič, kako naj razdeljene katalonske stranke rešijo medsebojna nesoglasja o prihodnosti svoje domovine.
Dandanes katalonske zastave plapolajo visoko v nebo predvsem na podeželju in v nekaterih četrtih večjih mest. V priseljenskih četrtih katalonskega glavnega mesta pa se za njih kaj dosti ne zmenijo. Pomembnejši je vsakodnevni boj za preživetje. Različni odtenki odražajo pluralnost katalonskega dežele, ki ni nekaj novega in jo že v začetku leta 1937 v svojem dnevniku in eseju »Poklon Kataloniji« lepo popisal George Orwell, ki je natančno ponazoril trenja tudi znotraj posameznih svetovnonazorskih polov. Dandanes se tam najbolj nacionalistična in patriotska stališča prepletajo s špansko unitarističnimi. Zdi se, da tako predlagatelji kot podporniki neodvisnosti že vrsto let ne vedo kako stopiti naprej, tako eni in drugi stopicajo na mestu ter se vedno globje oklepajo v svoje okove. Katalonska težnja po osamosvojitvi in samoupravi je toliko težja, ker ne uživajo davčne avtonomije, kot denimo Baskija, ki na podlagi ustavnega »concierto economico« sama odloča, kako bo porabila dobrih devetdeset odstotkov davkov, ki jih pobere na svojem ozemlju. Verjetno današnji čas ni najboljši za izpeljavo osamosvojitvenega projekta, saj se tudi evropske države vse bolj zapirajo za braniki suverenosti, povsem drugače kot ob valu osamosvajanja v začetku devetdesetih.
Katalonski osamosvojitelji se tako v zadnjih nekaj letih soočajo z usklajeno akcijo vseh štirih največjih španskih političnih strank, ki vse po vrsti zagovarjajo špansko enotnost. Ena izmed njih, skrajno leva Podemos, pa kuje dodatne politične točke, ko zagovarja pravico vseh narodov, da odločajo o svoji prihodnosti na referendumu, čeprav se sama zavzema za pluralno Španijo. Težnjam pa tudi ne sledi trenutna sestava španskega ustavnega sodišča, ki se povsem brez upoštevanja resničnega življenja, v svojih odločbah kot pijanec plota oklepa umetne pravne opredelitve, ki pravi, da v kraljevini živi samo španski narod in zato njihova pravica do samoodločbe seveda ne obstaja. To je povsem v posmeh baskovski, galicijski in katalonski narodnostni skupnosti.
Pred nekaj dnevi je trenutni predsednik katalonske vlade Puigdemont napolnil časopisne stolpičke s svojo izjavo, v kateri je obljubil sklic referenduma v letu dni s podporo ali brez podpore osrednje španske vlade. Osrednje španske stranke pa še zdaleč niso pripravljene na kompromis kot tudi ne različne veje oblasti španske države. Slednje izhaja tudi iz obtožnice, ki jo je pred nekaj dnevi vložilo špansko državno tožilstvo zoper nekdanjega predsednika regionalne vlade, Arturja Masa, in nekaj njegovih kolegov, zaradi nespoštovanja odločitev ustavnega sodišča o prepovedi posvetovanja o neodvisnosti lanskega 9. novembra 2014. V njej zahteva zanje desetletno prepoved opravljanja javnih funkcij. Katalonski parlament je nato včeraj, 6. oktobra, sprejel resolucijo, ki določa, da bo septembra 2017 izvedel zavezujoč referendum o neodvisnosti.
Zadnji dogodki dajejo prav tistim, ki že dalj časa napovedujejo, da bodo španske oblasti počasi zaostrovale svoj odnos do predlagateljev neodvisnosti. Na državni ravni sicer vlada popolna zmeda, saj stranke že skoraj deset mesecev zaman poskušajo sestaviti vlado in jim katalonsko vprašanje pride prav za medsebojno obtoževanje. Ko bo španska vlada formirana, je za pričakovati, da bodo počasi enega za drugim začeli preganjati ne le glavne voditelje predlagateljev katalonske države, temveč vse tiste poslance katalonskega parlamenta, ki so konec julija glasovali za začetek enostranske poti proti neodvisnosti Katalonije. To pa kaže na popolno odsotnost vsakršne pripravljenosti na kompromis med nosilci španske oblasti in aspiranti za katalonsko državo.
Če so v drugih španskih deželah iz različnih razlogov osamosvojitve težnje bolj kot ne tihe, so v Kataloniji tako izrazite, da nekateri komentatorji poročajo, da bo vlada v Madridu slej kot prej morala privoliti v nekakšen kompromis, ki bo Kataloniji podelil širšo davčno avtonomijo in širše pristojnosti pri odločanju o lastnih zadevah. A še preden bodo španske oblasti privolile v širšo avtonomijo, bo prišlo še do ostrejšega zaostrovanja med državno in katalonsko regionalno vlado. Zagovornikom katalonske oblasti pa ne preostane prav veliko. Sami se lahko še naprej z glavo zaletavajo v španski zid in zagovarjajo enostransko pot do odločanja o referendumu ali pa lahko razmislijo ali je zgodovinski trenutek res pravi in zrel za vztrajanje pri referendumu. Realistično lahko v tem trenutku govorimo le o sanjah o referendumu. Ali bi bilo modrejše, da podporniki malce popustijo in zahtevajo vsaj večjo davčno avtonomijo po zgledu baskovske regije, ki v praksi vse bolj udejanja dejstvo, da je najbolj neodvisen tisti, ki sam razpolaga z davčnimi prihodki. Simbolično bi takšen korak zagotovo pomenil korak nazaj za katalonske osamosvojitelje, nekateri bi ga zagotovo označili kot poraz. A korak nazaj je včasih potreben, da se kasneje v srednjeročnem obdobju morda katalonski narod res na referendumu odloči o lastni pravici do samoodločbe v kakšni državni ureditvi želi živeti. Po drugi strani ni za pričakovati, da bodo katalonski nacionalisti kaj popuščali, kar lahko vodi le v zaostrovanje navzkrižja. Nestabilno stanje s poskusi ustrahovanja dela javnosti, ki podpira katalonsko samostojnost, se bo tako v naslednjih mesecih nadaljevalo, navzkrižje med obema stranema se bo le poglabljalo. A vrata za katalonsko samostojnost se v tem trenutku zdijo bolj zaprta kot priprta. A morda jih lahko odpre kakšen zunanji posrednik.
