Pravosodni minister Goran Klemenčič je o primeru zastaranja primera Bavčar dejal, da bodo »letele glave«. S tem si je prislužil ogorčenje trezno-razmišljujočega dela javnosti ter svojih stanovskih kolegov. Med slednjimi velja omeniti Verico Trstenjak, mednarodno uveljavljeno profesorico prava, ki trenutno poučuje na Dunaju.
Skok priljubljenosti
Trstenjakova je v izjavi za Siol.net, dejala, da ministrova izjava »odraža nerazumevanje neodvisnosti sodstva v demokratični družbi.« Ampak ali gre res za ministrovo nerazumevanje ali gre za naše nerazumevanje slovenske družbe. Ne bi rad trdil, da je slovenska družba bistveno drugačna kot katerakoli druga, že res, da ima vsaka svoje specifičnosti, pa vendarle so si družbe prej podobne kot različne. Kar je najbolj presenetilo, ni bil odziv medijev, ki že kot po navadi stvari hitro pozabijo, ampak odziv ljudi. Javnomnenjske ankete so namreč pokazale, da je ministru Klemenčiču uspel neverjeten skok priljubljenosti, ki se mu pripisuje ravno zaradi prej omenjene izjave.
Kdo koga ne razume?
Vprašanje, ki sem ga zastavil v naslovu je, torej na dlani. Koliko je vzorcev totalitarizma v slovenski družbi, da ta podpira »letenje glav« ali gre za skrajno obliko razočaranosti nad že (pre)dolgo trajajočim statusom quo? Odgovora seveda ni enostavno podati. Da je skoraj pol stoletja komunistične vladavine pustilo v družbi določene miselne vzorce seveda ni nikakršen konstrukt, ampak dejstvo, ki se ne kaže samo pri odzivu na to določeno izjavo, ampak tudi v drugih vsakdanjih malenkosti, ki jih opisuje v svojih kolumnah Miha Mazzini. Po drugi strani, smo resnično priča obupu dela javnosti, ki je polno vsesplošnega nezadovoljstva, pogostokrat do te mere, da jih ne moti, če bi »glave letele« kar tako po preko. In če pristanemo na tezo, da je slovenska družba ne-demokratična, nas odziv javnosti v bistvu sploh ne bi smel presenetiti. Kar je Trstenjakova izjavila je že res, ampak v slovenskem primeru se zdi, da so zadeve ravno obrnjene. Ministrova izjava je požela podporo in narastlo priljubljenost, ker imamo navidezno nepristranskost sodstva z fasado demokratične družbo v kateri so nedemokratičnimi vzorci del vsakdana.
Kaj pa ministrova glava?
Kar je najbolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da se nihče ne povpraša o ministrovi glavi in njegovi odgovornosti. Javnost tako podpira eksekutorje, ki obljubljajo obračun, namesto da bi gospoda ministra poklicali na odgovornost in ga povprašali, kaj je bilo v njegovem mandatu storjenega, da do takšnih in drugačnih anomalij v sodstvu ne bi več prihajalo. Tako pridemo do začaranega kroga, saj ljudje, ki so naveličani statusa quo, s svojimi dejanji/napačnimi vprašanji, prispevajo znaten delež k njegovi ohranitvi.
