Desni politiki so otročji

Cirque_du_Soleil klovn otrokNaj ponovimo in opozorimo, da je bila že paleta Demosovih strank povsem in zadovoljivo široka za normalen začetek demokracije v novi evropski državi: 2 (normalni) levi stranki (SDSS, Zeleni), 2 desni (SKD in SKZ) in 2 sredinski (SDZ, Liberalci). Po kriterijih normalne demokracije –  stari prenovitelji, socialisti in mladinci – sploh ne bi smeli preko svojih dotedanjih organizacij kandidirati na volitvah – ker so te organizacije vsebovale dokazano totalitarne in zato nedemokratične elemente.

Takšna prvobitna lustracija bi bila nedvomno povsem normalno sprejeta s strani mednarodne demokratične skupnosti. Pa vendar: razmerje moči in glavna prioriteta Demosovih strank – osamosvojitev Slovenije – takšnega scenarija nista dopuščali!

Takšen nedosleden, pospešen in okužen vstop v tranzicijo ima seveda še danes usodne posledice in predstavlja skoraj nepremagljivo oviro za normalen razvoj Slovenije. Stare prebarvane sile s pomočjo služečih medijev uspevajo vzdrževati indoktrinirane jugo-soc-miselne vzorce in jih s predvolilnimi prevarami izkoriščati za obdržanje na oblasti in pri koritu. Ob tem so za nameček še uzurpirali celoten levi politični spekter (celo izrinili normalno evropsko Tomšičevo socialdemokratsko stranko na desno), ki volivcem ne ponuja niti ene ideološko neobremenjene stranke.

Kot dedinje neobremenjene demosove slovenske pomladi so se vsaj obdržale pri življenju tri demokratične stranke, katere lahko mirno uvrstimo v desni politični pol: SDS, NSi in SLS. Glede te opredelitve pač ne more biti nobenega dvoma, saj so celo formalno povezane v desni skupini evropskih političnih strank – Evropske ljudske stranke EPP.

Kot logično se postavlja vprašanje: Zakaj se slovenske desne politične stranke med seboj prepirajo, namesto da bi se pomirile, med seboj tesno sodelovale dokler so v opoziciji, pripravile skupen predvolini projekt in skušale z njim na volitvah usklajeno zmagati ter preusmeriti Slovenijo v hitrejši zaključek tranzicije?

Da bomo lahko odgovorili na to, se najprej vprašajmo, kaj pa naj bi bila bistvena osnova za kvalitetno in tesno sodelovanje desnih političnih strank?

Kot odgovor se nam pojavljata dva splošna pojma, pa še tretji kot specifičen glede na slovensko zgodovino:

PROGRAM, VREDNOTE, ODNOS DO PRETEKLOSTI

Trdim, da imajo vse tri desne stranke SDS-NSi-SLS glede vseh treh sklopov vprašanj veliko podobnosti in neprimerno več skupnega, kot s katerimikoli drugimi slovenskimi političnim strankami!

Če dobro pregledamo njihove politične programe, bomo videli, da v njih ni nobenih pomembnih vsebinsko različnih rešitev in predlogov. Različni so kvečjemu poudarki, kar pa je ne samo logično, ampak tudi dobro z vidika pritegovanja čimširšega volilnega telesa.

Člani vseh treh političnih strank imajo tudi dokaj podoben spekter vrednot (podobno kot velja za druge članice EPP), temelječih na krščanskem izročilu, srednjeevropski zgodovini, tradicionalni družini, domoljubju, privatni lastnini…

Tudi glede odnosa do preteklosti in do potrebe po spravi imajo vse tri desne slovenske stranke v bistvu (95%) enake poglede. Čeprav se ravno v zadnjem času pogrevajo nepomebne razlike (5%), pa so odgovori na najvažnejša vprašanja isti: glede Jugoslavije, komunistične revolucije, povojnih pobojev, državljanske vojne, totalitarizma, slovenske pomladi…

Če torej klub navedeni kompatibilnosti in celo sorodnosti med tremi političnimi strankami ni  kvalitetnega in tesnega sodelovanja, se moramo vprašati, kaj so ovire za to?

Odgovor se žal ponuja kar sam,  zanj pa niso toliko odgovorni člani političnih strank, ampak predvsem njihova vodstva:

OČITKI ZA NAZAJ, OSEBNE ZAMERE, SEBIČNOST

Kdor spremlja družbena omrežja, ali vsaj bere dnevno časopisje, sam vsakodevno vidi, koliko očitkov se meče vsenaokrog: kako je kdo glasoval, kdo je kaj prvi predlagal, kako so se arhivi odpirali, mrtvi pokopavali, predsednice volile, člani izključevali, proslave obiskovali, k maši hodili…

Kaj je bilo prej? Vaš predsednik naši predsednici očital totalitarizem? Vaša predsednica našemu predsedniku očitala nedemokratičnost? Z njim pa ne! Potem pa mi tudi z njo ne! Mi že bi… ampak oni nočejo! Ta je bil skupaj s Škrabcem! Ta je bil pa na Voljčevem sestanku! Ta je bvši komunist? Tile pa gejevski lobi?… (že prav smešno)

Če bi se v »pomladnem trojčku« malo spomnili na Demos, ne bi vsak mislil SAMO na svojo stranko, ampak predvsem tudi na skupni cilj desnice, da končno zmaga na volitvah in povrne Slovenijo v pravo smer! Pred volitvami bi takole nagovarjali volivce:

»Volite SDS, če ne pa vsaj NSi ali SLS!«
»Volite NSi, če ne pa vsaj SDS ali SLS!«
»Volite SLS, če ne pa vsaj NSi ali SDS!«

Namesto, da funkcionarji teh treh strank nagovarjajo Primca in Kanglerja naj ustanovita nove stranke (njihove satelite?), naj bi ju rajši vzpodbujali, naj ojačata obstoječi pomladni trojček (se s svojimi iniciativami in skupinami projektno vključita v katero od obstoječih strank in promovirata skupno predvolilno desno koalicijo!), saj je v pogojih slovenskega volilnega sistema za neko politično skupino (desno… pa tudi levo) optimalno, da gre na volitve s 3 strankami! Če bo desnih strank 5 ali celo več, se bodo volivni glasovi tako porazdelili, da bosta v DZ prišli kvečjemu 2 stranki, vsi ostali glasovi pa bodo (za desnico) izgubljeni, ker majhne stranke ne bodo dosegle volivnega praga!

Če smo torej na vprašanje »Zakaj se slovenske desne politične stranke med seboj ne povežejo?« dobili odgovor, da ne gre za kakšne ovire glede programov, vrednot ter odnosa do preteklosti, ampak zaradi sebičnosti ter medsebojnih očitkov in zamer, potem njihovim vodstvom lahko mirno očitamo: »prav otročji ste!«

Prisluhnite pobudi: »Prebudimo Slovenijo«. Premislite pa tudi o mojem receptu: Slovenija pri zdravniku.

Formula za to, kako doseči večjo politično stabilnost, pa je naslednja: o(d)pustitev starih zamer, dogovor o nenapadanju, dogovor o medsebojnem podpiranju in skupno telo.