Denacionalizacija kot blagoslov ali prekletstvo

ljubljanska stolnicaBesedi »denacionalizacija« in »denacionalizacijski upravičenci« povzročata pri veliki večini Slovencev izjemno negativen čustveni odziv. Tako zelo intenzivno alergijsko reakcijo, da sploh ne pride do možnosti racionalne razprave. Razlogi za to v veliki meri izvirajo iz nepredelanih in zagnojenih travm preteklih generacij, s katerimi smo na nezavedni ravni dobesedno prepojeni. Ravno zaradi tega postkomunistična elita tako zelo uspešno zlorablja denacionalizacijo kot eno izmed najuspešnejših orodij v ideološkem zaslepljevanju in manipuliranju javnosti. Zgolj kot zanimivost naj navedem, da je več kot pomenljivo, da so denacionalizacijski upravičenci, ki so bili v 90. letih preteklega stoletja blizu postkomunistični eliti, običajno po hitrem postopku in brez kakršnega koli pompa in težav dobili vrnjeno premoženje, nekateri »drugi« pa se uporabljajo kot strelovod za nepredelane travme in frustracije slovenskega ljudstva.

Neizmerna škoda je, da na pomladni strani nismo niti sami med seboj sposobni opraviti sproščene, iskrene, racionalne in konstruktivne razprave o procesu denacionalizacije. Ravno tako kot nacionalizacija, je bila tudi denacionalizacija, politična odločitev. Kakšni so bili motivi in cilji za nacionalizacijo nam je več ali manj jasno. Odkrito povedano pa mi ni najbolj jasno, kakšni so bili resnični razlogi in družbeni cilji slovenskega modela denacionalizacije. Soglašam, da je bil eden glavnih ciljev tega projekta odprava krivic v zvezi z anti-civilizacijskimi ravnanji komunistične elite. Toda ponovna vzpostavitev »pravičnosti« je po tako dramatičnem dogajanju in po več desetletjih karence že po naravi stvari skoraj misija nemogoče. Nekoliko bolj realistična naloga bi bilo blaženje posledic barbarskega nasilja komunistične elite in vzpostavitev poštenega pravnega, ekonomskega in socialnega okolja ter učinkovitih demokratičnih mehanizmov v naši ljubi domovini. Koliko je denacionalizacija k uresničitvi prej navedenih ciljev prispevala? Po moji oceni zelo malo. Glede na ekonomski vložek bistveno premalo. Pravni nasledniki den. upravičencev so izjemno raznovrstna druščina. Za večino njih je značilno, da nimajo takšnega podjetniškega daru, kot njihovi predniki, ki so akumulirali ali podedovali in ohranjali to premoženje. Poleg tega je nekaj resnice tudi v »levičarskih« razmišljanjih o problematičnosti ekstremno velikih premoženj iz časa pred drugo svetovno vojno – Kraljevina SHS ni bila ravno približek »nebeški državi«. Slednje niti pod razno ne opravičuje medvojnih in povojnih grozodejstev anti-civilizacijske narave, hkrati pa je zelo naivno ali pa manipulativno idealistično opisovanje predvojnega obdobja in recidivi v to obdobje.

Živimo namreč leta 2016. Roko na srce, tudi krivičnost oziroma pravičnost predvojne slovenske (in jugoslovanske družbe) si zasluži bolj objektivnega ovrednotenja in predpostavlja predpogoj za obstanek in razvoj Slovencev. Ker nobena od šestih generacij, rojenih po uveljavitvi Zakona o odpravi tlačanstva (1848), ni ozavestila in ponotranjila sprememb, ki jih je prinesla zemljiška odveza, smo na podzavestni kolektivni ravni še vedno ujeti v nekatere krute postfevdalne čustvene in miselne vzorce, ki so po toliko generacijah tako globoko zakopani, da jih zelo težko prepoznavamo. Še posebej, ker je bil primarni cilj vsake od teh generacij ohranjanje statusa quo, čeprav se je svet v tem času dramatično spreminjal. Komunistična oblast pa je navedene rane še dodatno zagnojila in nato z desetimi povoji prekrila. Ker pa se z denacionalizacijo obravnava premoženje iz oddaljene preteklosti, ki je povezana z nepredelanimi kolektivnimi, družinskimi in osebnimi travmami, začne kolektivna in tudi individualna zavest ob takšnih spominih nenadzorovano in iracionalno bruhati. Z vidika nepredelanih preteklih kolektivnih, družinskih in osebnih travm lažje razumemo aktualno solidarnost znotraj posameznih »stanov« oziroma med »našimi«, oportunizem kot prevladujoči modus vivendi, občo sprejemljivost ekstremnih oblik družbene neprehodnosti oziroma nemobilnosti, nepotizem, patološko oklepanje staršev na otroke in patološko pričakovanje otrok glede zaščite v okviru našega »grunta«, izgon in stigmatiziranje drugače razmišljujočih, zelo nezdrav in ambivalenten odnos do dela in do svobodne podjetniške iniciative, nezdrav odnos do premoženja, egocentrizem in egoizem ter zaplankanost, … V tem pogledu se na kolektivni (in tudi rodovni) ravni vedemo podobno kot žrtve zelo grobega nasilja v otroštvu in se običajno sploh ne zavedamo, zakaj tako reagiramo, ter da pogosto zamenjujemo žrtev s storilcem in obratno. Na žalost Slovenci še vedno med seboj na podzavestni ravni komuniciramo in smo enako (oziroma še bistveno bolj) kruti, kot da leta 1848 ne bi bil uveljavljen Zakona o odpravi tlačanstva. Brez soočanja s polpreteklo in tudi preteklo zgodovino, se bomo zelo težko spoprijemali z izzivi prihodnosti – na žalost bomo tudi zaradi globalnih trendov znova padli v podobno spiralo, kot smo ji bili priča v drugi polovici 19. stoletja, ko so bili naši predniki zaslepljeni od formalnega egalitarizma in lažnega blagostanja kot posledic zemljiške odveze ter ohranjanja fevdalnih vzorcev razmišljanja in vse večjih razlik v družbi ter turbulentnega globalnega dogajanja.

Slovenija na žalost (kljub skoraj zaključeni denacionalizaciji) zaradi denacionalizacije ni postala nič bolj vitalna, niti nič bolj propulzivna družba. Vrnjeno premoženje oziroma odškodnine so predstavljale premoženjski obliž nekaterim redkim družinam in jim omogočile mirno in eksistenčno varno življenje, ni pa to imelo za posledico omembe vrednih družbenih premikov. Denacionalizacija je v določenih primerih na individualni oziroma družinski ravni odpravila krivice komunističnega anti-civilizacijskega projekta, na družbeni ravni pa na žalost ni povzročila omembe vrednih premikov. Večina slovenskih prizadetih družin pa ni dobila nobene (ali skoraj nobene) premoženjske kompenzacije za utrpljeno škodo kot posledico anti-civilizacijske norije komunistov, kar je tudi razlog, da tudi večina »pomladnih« Slovencev ne mara denacionalizacijskih upravičencev.

Glede odškodnin zaradi nemožnosti uporabe vrnjenega premoženja pa bom zelo jasno in nedvoumno zapisal: Če so država in njeni sateliti še 15 ali 20 let po uvedbi denacionalizacije neupravičeno uporabljali in »gospodarili« s premoženjem, ki je bilo vrnjeno v naravi upravičencem, bi moralo biti vsakemu poštenemu, civiliziranemu in umsko zdravemu človeku samoumevno, da mora vsak takšen zavezanec za čas neutemeljene uporabe premoženja upravičencu povrniti izgubo prihodkov oziroma realno škodo zaradi nezmožnosti uporabe tega premoženja v tako dolgem obdobju. Seveda pa je bistvo problem v tem, ker je na državo prisesana elita ves ta čas omogočala »svojim«, da so lahko to premoženje skoraj brezplačno uporabljali, sedaj pa moramo državljani plačati upravičencem odmeno zaradi nemožnosti uporabe po koliko toliko realnih vrednostih. Če bi država in njeni sateliti takoj vrnili premoženje, ki bi ga morali vrniti, sploh ne bi bilo podlage za odškodnine zaradi nemožnosti uporabe tega premoženja. Ravno tako davkoplačevalci ne bi bili prav nič oškodovani, če bi država v tem obdobju dolgotrajnega zadrževanja premoženja z njim »vsaj minimalno skrbno gospodarila«, saj bi bili v tem primeru prihodki od takšnega gospodarjenja ekvivalentni odškodnini zaradi nemožnosti uporabe. Zato v dani situaciji ni prav nobenega razloga, da Katoliška Cerkev skoraj-da-ne nastopa s pozicije, kot da mora imeti slabo vest, ker zahteva povračilo škode zaradi nemožnosti uporabe svojega nezakonito odvzetega in zadrževanega premoženja. Osebnostno zdrava drža v takšni situaciji je: »Tisti, ki mi je s svojimi ravnanji povzročil škodo, jo je dolžan povrniti, nato pa naj javnost z odgovornimi razčisti, kdo in zakaj je odgovoren za nastanek takšne škode. Moja dolžnost pa je, da bom s tem premoženjem odgovorno in pošteno gospodaril. Zato ne rabim imeti pred nikomer prav nobene slabe vesti!«

Seveda pa bo širša javnost takšno držo Cerkve začela sprejemati kot legitimno šele tedaj, ko bo kritična masa Slovencev, ki živijo od svojega dela (ne pa od socialnih in kapitalskih transferjev in pomoči), prepoznala v Katoliški Cerkvi tisto silo, ki stremi k vzpostavitvi bazične pravičnosti v slovenski družbi in katera umešča delo kot temeljno družbeno vrednoto. Vsi tisti, ki živijo od socialnih in kapitalskih transferjev, so namreč tako močno interesno obremenjeni z ohranjanjem obstoječih in pridobivanjem novih privilegijev, da po naravi stvari ne morejo predstavljati vitalnega temelja za prihodnost družbe, temveč so to lahko zgolj tisti, ki delajo in ustvarjajo ter tvegajo. Tudi tako močna obča sprejetost socialnih in kapitalskih transferjev znotraj slovenske družbe (in s tem povezani privilegiji) so dodaten indikator, da podzavestno še vedno plavamo v postfevdalni miselnosti, ki je bila še dodatno patološko modificirana s 45 leti socializma. Ker pa tudi večina katoličanov še vedno ni doumela, da je bil jeseni 1848 uveljavljen Zakon o odpravi tlačanstva in da se bi zaradi tega moral naš pogled na svet v marsičem spremeniti, poslušam tudi od številnih slovenskih katoličanov populistične nebuloze glede neprimernosti oziroma celo škodljivosti tovrstnih odškodninskih zahtevkov Cerkve nasproti državi in njenim satelitom. Povrh vsega pa tovrstno pavšalno »pametovanje« štejem kot hinavsko, saj takšni populistični katoličani praviloma v praksi niti pod razno niso prav nič radodarni, ko nanese pogovor na zagotavljanje sredstev za potrebe delovanja Cerkve iz njihovega žepa. Za mene sploh ni vprašanje, ali je prav, da Cerkev zahteva odškodnino zaradi nemožnosti uporabe od 7. 12. 1991 dalje, temveč ali bo tako pridobljena sredstva ustrezno in racionalno uporabljala. Premoženje samo po sebi ni ne blagoslov, niti prekletstvo, temveč je navedeno odvisno od načina in smotra njegove uporabe.

Opomba: Avtor tega prispevka nisem nikoli zastopal ali svetoval ali bil kakorkoli drugače udeležen v postopkih v zvezi z denacionalizacijo premoženja Katoliške Cerkve ali njenih pravnih oseb, zato sem s tega vidika popolnoma interesno neobremenjen.