Šesti tabu: okvarjen vhod v kakršnokoli analizo

avnojRdeča nit naše analize so aktualne ekonomske anomalije te države. Toda analiza trka ob poznane nedopustne dogodke, ki vsem na očeh silovito obremenjujejo državo, tudi ekonomijo, ki jo v rdeči niti opazujemo. Dogodki, ki niso zadosti pojasnjeni, so ideološko občutljivi tabu zlasti v t. i. »mašeči sredini« volilnega prostora, kjer se jih ne sme kritično obravnavati. V tej analizi se jim nismo odločili izogniti.

Obravnava kaže, da so tabuizirani dogodki silovito prizadeli delovanje nekaterih temeljnih načel te države – demokracije, pravne države, delitve oblasti ter varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Le-ta so kot nujna za delovanje države vpisana v Ustavo Republike Slovenije, da bi jih ljudstvo in oblastni organi pri svojih dejanjih izvajali, država pa delovala. Okvarjeni načeli demokracije in pravne države sta v 1. in 2. členu, delitev oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno v 2. odstavku 3. člena, človekove pravice in temeljne svoboščine pa v II. poglavju Ustave.

Dolga, zapletena pot

Pot analize anomalij te države je dolga in dokaj zapletena. Zato se prijazno zahvaljujemo določenim bralcem za mestoma podano korektno varstvo pri hoji po taki poti – Zelodko, Amelie, Tine, Vanja in drugi.

Skratka, z dosedanjimi prispevki (prvi, drugi, tretji, četrti in peti) smo ponazorili, da vodi pot skozi usodno prizadeto stanje temeljnih načel njenega delovanja – demokracija, pravna država in delitev oblasti ter varstvo pravic in svoboščin. Šele ob ugotovitvi tega stanja lahko vstopamo v kakršnokoli analizo ostalih okvar, na primer liberalne oziroma svobodne ekonomije, ki je navedena v 1. odstavku 74. člena (podjetništvo) Ustave – »Gospodarska pobuda je svobodna.« Okvarjen je namreč vhodni parameter kakršnekoli analize ekonomije te države.

Nadaljnji tabu – okvara temeljnega varstva lastnine

S prikazom skozi čas smo pokazali na tabuizirana »mašila«, s katerimi se v t. i. »mašeči sredini« volilnega prostora so-prikriva skoraj 100-letni program in dejanja oboroženega udara slovenskih komunistov v ta narod, ki je totalen tudi gledano z vidika temeljnega varstva lastnine.

– Udar (1920-?) – destabilizacija varstva ozemlja

Pokazali smo na april leta 1920 in tabuizirani, vzporedno z železničarsko ter splošno stavko izvedeni, oboroženi udar v slovenske osebe z oblastnimi pooblastili, v katerem so v Trbovljah tudi »razglasili sovjetsko republiko«. Tedaj se jim totalni udar še ni posrečil, so pa uspeli destabilizirati slovenski del oblasti Države Srbov-Hrvatov-Slovencev (angl. Serb-Croat-Slovene State), ki je komaj dobro (mednarodnopravno) nastala na podlagi mirovne pogodbe, podpisane v »Saint-Germain-en-Laye« dne 10. septembra 1919. To je zlasti usodno destabiliziralo prizadevanja za varstvo severnega in zahodnega dela poselitvenega ozemlja.

Na severu so bila destabilizirana prizadevanja za izid mednarodno nadzorovanega plebiscita v delu t. i. Celovške cone (angl.: the Klagenfurt Area), ki je potekal 10. oktobra 1920. Meja v tej coni, ki upošteva usodni izid tega plebiscita, je ostala vse do danes, ko jo zajema klavzula 5. člena avstrijske državne pogodbe (State Treaty for the re-establishment of an independent and democratic Austria, Concluded in Vienna, on 15 May 1955, No. I-2949, United Nations, Treaty Series, 1955, Vol. 217).

Na zahodu je bila destabilizirana oblast prisiljena odvzeti domačo vojsko z vojaške meje z Italijo in jo razporejati v notranjosti ozemlja, tako da so dne 22. aprila 1920 že vse vlake »spremljali vojaški oddelki, pa je bil kljub temu vlak med Verdom in Borovnico obstreljen. […] Vlada si je zlasti prizadevala vzpostaviti promet po južni železnici. Bala se je antantne intervencije, do katere bi lahko prišlo zaradi prekinjenega prevoza živilskih vlakov iz Trsta v Avstrijo. [Italijanska vlada pa bi se lahko pripravljala] preko Jugoslavije sama vzpostaviti zvezo z državami v Podonavju, ter celo, da namerava z vojsko zasesti južno železnico; v Logatcu, da so za to že pripravljene italijanske čete.« (cit. po str. 65 – tu). S tem so bila usodno destabilizirana prizadevanja za osvoboditev ozemlja, ki ga je na zahodu nedavno zasedla vojska Kraljevine Italije, in sicer na podlagi 4. člena mednarodne pogodbe med Francijo, Rusijo, Veliko Britanijo in Italijo, podpisane v Londonu 26. aprila 1915, ki je za Italijo vključevala Trst (Trieste), območja Goriško-Gradiške (the counties of Gorizia and Gradisca), vso Istro (all Istria), s potekom meje preko Karnijskih alp mimo Trbiža in prelomnice z Julijskimi alpami čez prelaz Predel (the Predil pass), gori Mangart (Mt. Mangart) in Triglav (the Tricorno, Terglu), po prelomnici prelazov čez Podrbrdo, Podlanišče in Idrijo (the Podbrdo, Podlaniscam and Idria passes), naprej v jugo-vzhodni smeri proti Snežniku (the Sneeberg), pri čemer ostaja celoten bazen Save s pritoki izven Italije, in nato od Snežnika navzdol do obale ob vključitvi Kastva (Castua), Matuljev (Mattuglia) in Volovskega (Volosce) v Italijo. Meja je tako v velikem delu – Trst, Gorica, Gradež – ostala, danes jo zajemajo določila mirovne pogodbe iz Pariza z dne 10 februarja 1947 o določitvi meje Jugoslavije in Italije s »Svobodnim tržaškim ozemljem« (angl.: the Free Territory of Trieste), čigar demarkacijska črta med conama A in B tega ozemlja je postala razmejitvena črta med Italijo in Jugoslavijo po uveljavitvi memoranduma iz Londona z dne 5. oktobra 1954 oziroma dokončno s sporazumi, sklenjenimi v Osimu dne 10. novembra 1975.

Jug. Več zgoraj navedenih aktov vsebuje tudi (mednarodnopravno veljavni) temelj ozemlja Slovencev in Hrvatov. Ne vsebuje pa razmejitve ozemlja med slednjimi, kar še ni dokončno določeno z nobenim mednarodnopravno veljavnim aktom. Položaj se lahko razlaga z različnimi instrumenti. En primer je sklicevanje na načelo uti possidetis (glej mnenja št. 1-10 Arbitražne komisije Konference Evropske gospodarske skupnosti o Jugoslaviji, vzpostavljene 27. avgusta 1991, dostopna so v: Allain Pellet: opinions of the Badinters Arbitration Comittee A Second Breathe for the Self-Determination of Peoples, Vol. 3, št. 1, 1992, Appendix, p. 182-185 in Danilo Türk: Recognition of States: A Comment, Vol. 4, No 1, 1993, Annex 3, p. 74-91, vse: European Journal of International Law, European University Institute, Florence). Toda problem je stvarnost odnosov med narodi. Ti poznajo še druge vidike, na primer prizadevanje za ne-dostop Slovenije do odprtega morja (primerjaj vidik na str. 2 in 3 note Republike Hrvaške, Ministrstvo za zunanje zadeve, št. 5893/03 z dne 18. novembra 2003). Stvarnost odnosov med narodi ne sledi vselej domači mednarodnopravni profesuri. Ta stvarnost je vzrok dolgoletnosti prizadevanj slovenske diplomacije za zavarovanje južne meje ozemlja. V teh prizadevanjih so leta 2008 uspeli uveljaviti zahtevo Hrvaški v pogajanjih pred njenim vstopom v Evropsko unijo, da naj umakne sporna gradiva iz pogajalskega procesa z EU-jem, ker je očitno, da jih želi uporabljati pri reševanju mejnega vprašanja – »ker jih “očitno” želi uporabljati pri reševanju mejnega vprašanja« (cit. po tu). Toda zatem so se v določeni »sredini« aktivirali in prizadevanja slovenske diplomacije pod vodstvom dr. Dimitrija Rupla usodno destabilizirali, nato pa uveljavljeno zahtevo razveljavili, kar je lahko skladno s stoletnimi načeli destabiliziranja prizadevanj na severu in zahodu slovenskega ozemlja.

– Program udara (1933) – vidik zoper zasebno lastnino

Nadalje smo pokazali na april 1933 in program totalnega oboroženega udara slovenskih komunistov v ta narod, podan v dveh skrivnostnih knjigah o Slovencih, ki že preko 80. let čakata na objavo.

V dislociranem delu Arhiva Republike Slovenije je gradivo enega izmed najbolj tabuiziranih vodij slovenskih komunistov, in sicer je v zabojniku s signaturo »AS 1667 Gustinčič Dragutin« (tehnična enota: 1 f. 1, 2 – 5 kartonskih map) »Osebna zbirka D. Gustinčiča«. V 1. mapi, podmapa 7 je prva skrivnostna knjiga: »Amin. Narodni problem Slovencev in Dr. Koroščeve punktacije«, datirana »M, 7.4.1933«. Na straneh 42-44 je program oboroženega udara, ki je totalen tudi z vidika zasebne lastnine prizadetih. Tako naj se »polasti vse politične oblasti na svojem ozemlju«, »polastilo se bo vseh veleposestev«, »polastilo vse zemlje«, »odpravilo vse zajedavce kakor n. pr. kralja, kraljeve družine, aktivne in vpokojene kapitalistične ministre, vse visoke oficirje buržoazne države, vse druge visoke penzijoniste, ker si niso zaslužili svojih penzij z resnim in človeštvu potrebnim delom in vse cerkvene redove, njihovo zemljo pa razdelilo«, »dalo vse vinograde«, »črtalo vse dolgove«, »dobilo naknado za to v veleposestniških gozdovih in v razlaščeni industriji«, »odvzelo veleposestnikom in kmetom tudi vso živino in ves gospodarski inventar (orodje, stroje itd.)«, »odvzelo kapitalistom vse tovarne, vse banke in denarne zavode, vsa podjetja in vso trgovino«. Na strani 54 se da navedeno »doseči samo s trdim in doslednim bojem [proti] vsej slovenski buržoaziji in njenim podrepnim socialističnim voditeljem – v prvi vrsti in najbolj odločno pa proti Slovenski ljudski stranki. Dokler slovensko delovno ljudstvo ne vrže […] SLS in vse ostale slovenske buržoazije z orožjem na tla, ne more uveljaviti v Sloveniji svoje lastne oblasti in ne more biti neodvisne združene slovensko delavsko-kmečke republike.« Vrže torej z orožjem na tla.

Programska navedba »vreči z orožjem na tla« iz prve skrivnostne knjige lahko, glede na letnico zapisa 1933, pomeni zvezo s številnimi dovršnimi arhaizmi – »dotolči«, »potolči«, »pobiti«, »pobiti do konca«. Kar je v primeru druge skrivnostne knjige z naslovom »D.G. – Amin: Das nationale Problem der Slowenen (Moskva; Ljubljana, 1933, 1993) (nahaja se v 4. mapi, podmapi 4. zabojnika) morda razlog za prevod dovršnika nemške besedne zveze »gnadenlos bekaempft« s »pobiti brez milosti«, ki ga je napravil zgodovinar dr. Jurij Perovšek (tu, stran 34 in tu, stran 217) ob prevajanju konteksta proučevanih strani 189-192. V Perovškovem sumiranem prevodu je navedeno: »Slovenski komunisti ob tem ne smejo nikoli pozabiti, da SLS vodi duhovščina in da jo neposredno usmerja Vatikan. Vrhovno vodstvo te stranke je Katoliška cerkev, zato je skrajno nenačelno misliti, da se moramo boriti le ‘proti politiki Slovenske ljudske stranke in ne tudi proti Cerkvi in katoliški veri’ […] Poleg boja proti SLS, ki danes nedvomno vodi 80% slovenskega ljudstva, je Gustinčič opozoril tudi na liberalno unitaristično politiko, ki je vidna nosilka fašizma v Sloveniji, in jo je treba pobiti brez milosti.«

– Izvedba (1941-?) – vidik udara v zasebno lastnino

Nadalje smo časovno pokazali na maj 1941 in izven-volilni udar določenih oseb, ki so prevzele oblast Slovencev brez pooblastila z volitev 1938 leta in mimo na teh volitvah izvoljenih pooblaščencev. Udar so v Slovenskem poročevalcu utemeljili na »obstoju socialistične države – Sovjetske zveze«, ki je predhodno v Moskvi sklenila t. i. Nazi-Sovjetski oziroma Komunazi mednarodni sporazum z dne 23. 8. 1939, podpisan dne 24. 8. 1939 s protokolom o pogojih razdelitve Finske, Estonije, Latvije, Litve, Poljske in Besarabije.

Nato smo pokazali na – še potekajoče – prikrivanje silovite usode v udaru prizadetih oseb in njihovih posmrtnih ostankov. Vendar je navedeno le eden izmed usodnih vidikov udara. Oseb namreč niso prizadeli samo tako, da so jih pobijali, njihove posmrtne ostanke pa poskrili. Na primer Črtomirja Nagodeta, roj. 6. aprila 1903, so mučili, obsodili na montiranem kazenskem procesu, ubili, ubito telo skrili, lokacijo telesnih delov pa [naj bi] pozabili tudi po domnevni »smrti države« slovenskih komunistov in še danes (npr. tu). Dodaten usoden vidik, skladen s programom iz leta 1933, je, da so mu temeljno pravico in svoboščino do zasebne lastnine silovito prizadeli in mu lastnino – vilo na Mirju – oplenili. To je nadaljnji vidik še nikoli povsem ugotovljene dimenzije udara slovenskih komunistov v ta narod.

Temelj ekonomije – strokovno ocenjevanje »družbene lastnine« (1941-?)

Pred domnevno »smrtjo države« slovenskih kmunistov, to je pred 25. 6. 1991, so dovolili združevanje aktivnega prebivalstva v t. i. »politični zvezi delovnega ljudstva«. Le-ta se je skladno z statutom te zveze pod idejnim vodstvom Komunistične partije Slovenije in Zveze komunistične mladine ter odločilnim vplivom Zveze sindikatov Slovenije in Zveze združenj borcev narodnoosvobodilne vojne, usmerjala v socialistično revolucijo in v »družbeno lastnino proizvodnih sredstev«. Koncept »družbene lastnine proizvodnih sredstev« naj bi bil veliko »revolucionarno« dejanje slovenskih komunistov. Kar je skladno s programom iz leta 1933.

Začetek: Gledano z vidika udara v pravico do zasebne lastnine so v začetku lastnino – sredstva (premoženje) v zasebni lasti preko določenega minimuma odvzeli in jo predali v »družbeno lastnino« skupnosti delavcev oziroma proletariata. Tu je tabuizirano rojstvo stroke ocenjevanja vrednosti sredstev. Po mnenju Zveze računovodskih in finančnih delavcev Slovenije (glej Računovodstvo in finance v NOB 1941-1945: posvečeno 1. februarju – dnevu računovodskih in finančnih delavcev, 1979) sta namreč »prvi izraz začetka finančne oblasti, hkrati pa tudi prvi vir našega finančnega prava« dva odloka – o narodnem davku in o posojilu svobode. Objavljena sta v Slovenskem poročevalcu številka 19 dne 1. oktobra 1941, kot »zgodovinsko važna dokumenta« pa potrjena z zakonom, objavljenim v Uradnem listu Ljudske republike Slovenije številka 10, leta 1948. Nadaljnji je odlok o razlastitvi tujih veleposestnikov, ki je »pomemben tudi kot pravni akt revolucije, kar pomeni slabitev ekonomske moči buržoazije v korist ljudstva«. Objavljen je v Slovenskem poročevalcu, številka 14 dne 6. aprila 1942. Nato so tu še 3 odloki, objavljeni v Slovenskem poročevalcu z dne 27. julija 1942, po katerih se nalaga prebivalstvu, da vse zaloge oziroma premoženje, ki ga imajo v svoji lasti preko določenega minimuma, izroči oziroma da na razpolago, zahtevane premične vrednosti pa se, pod grožnjo hude kazni oziroma smrtne kazni, zaplenijo brez odškodnine vsakomur, kdor jih na zahtevo ne bi prepustil oblastnim organom. Na najvišji oblastni ravni je bila nato dne 15. junija 1944 izdana brošura »Knjigovodstvo« s splošnimi navodili za denarno poslovanje oblastnih enot in ustanov. Ker ljudje, ki so vodili predpisano blagajniško in knjigovodsko poslovanje, niso imeli knjigovodske izobrazbe, so priredili prve tečaje. Z odlokom se je ustanovilo še temeljni finančni organ – Denarni zavod Slovenije, odlok je objavljen v Uradnem listu Slovenskega narodno osvobodilnega sveta, številka 1 z dne 25. marca 1944. Na podlagi zveznih zakonov o zaplembi premoženja in o delovanju kreditnega sistema pa je postal Denarni zavod glavni nosilec kreditnega sistema v Sloveniji. Tu je rojstvo »narodne« banke Slovenije. Vse navedeno je pravni temelj slovenske »družbene lastnine«. Z odloki predpisani postopki ocenjevanja vrednosti in evidentiranja odvzetih sredstev (premoženja) so vprašljivi temelj stroke ocenjevalstva vrednosti lastninskih pravic in računovodstva.

Slovenec Metod Dular pa je bil prvi direktor Državnega revizijskega zavoda, predvidenega z odlokom o računovodstvu (prim. cit. vir, str. 90). Navedeni zavod je poenostavljeno povedano predhodnik današnjega Slovenskega inštituta za revizijo. Metod Dular je lepo pojasnil rojstvo sistema enotnega računovodstva, ki je popolnoma usklajeno z Marxovim Kapitalom. »Besedilo, ki ga je izdelala komisija, sem predložil predsedniku Gospodarskega sveta. Potem ko sem mu potrdil, da je besedilo terminološko usklajeno z Marxovim »Kapitalom«, je odobril besedilo za načrt. Nato sem predložil načrt še predsedniku zakonodajnega odbora, tovarišu Moši Pijadeju. Zanimal se je za podrobnosti, saj je pred vojno prevedel ves Marxov »Kapital«. Po njegovem navodilu sem besedilo spremenil, tako da sta nastala dva načrta, eden za odlok o uvedbi enotnega računovodstva in drugi za odlok o enotnem računovodstvu. Popravljeni besedili sem 12. 12. 1944 predal Komisiji za gospodarsko obnovo države pri Gospodarskem svetu, ta ju je sprejela in predložila Nacionalnemu komiteju osvoboditve Jugoslavije, ki je bil tedaj izvršni organ vrhovne ljudske oblasti, in je predloga odlokov odobril 31. 12. 1944. Oba odloka je sprejelo predsedstvo AVNOJ dne 1. februarja 1945.« Tudi to je skladno s programom iz leta 1933. Skladno je tudi s 1. točko »mejnikov 150 let« avto-zgodovine stranke, zveze oziroma partije Socialnih demokratov (tu), vpisane pri registrskem organu: 30.09.1976 (tu).

Skladno z njihovimi temeljnimi načeli so navedeni dan – 1. februar, to je dan sprejema gornjih odlokov AVNOJ o računovodstvu (1. februarja 1945), nato strokovni delavci proglasili kot svoj praznik na svoji II. državni konferenci leta 1979. Temeljna načela komunističnega računovodstva so bila varovana vse do domnevne »smrti države«, nazadnje so imela podlago v Zakonu o računovodstvu, objavljenem v Uradnem listu Socialistične federativne republike Jugoslavije, številka 19 iz leta 1989.

Nedavno, to je dne 10. decembra 2015, so na področju stroke ocenjevalstva sredstev objavili Slovenske računovodske standarde (2016). Tu gre za Uradni list Republike Slovenije (številka 95 – tu). Standarde so sprejeli delavci strokovnega sveta Slovenskega inštituta za revizijo, ustanovitelj katerega je Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije, ki je registrirana od 30. septembra 1976. Strokovni delavci so tudi v letu 2015 z namenom poskrbeli, da standardi izrecno temeljijo na »domači teoretski zamisli računovodenja«, ki je predstavljena v »kodeksu računovodskih načel [ki je bil] prvikrat oblikovan in sprejet leta 1972, v zadnji in dopolnjeni obliki pa ga je sprejel Strokovni svet Slovenskega inštituta za revizijo«, standardi pa da so spodbujeni z določbami že omenjenega »Zakona o računovodstvu iz leta 1989« (primerjaj cit. vir, poglavje A. Uvod 1. Namen slovenskih računovodskih standardov).