Po ponedeljkovem umoru zdravnika in policista v izolski bolnišnici sem premišljevala o tem, kaj lahko družba in politika naredi, da bi stopnjo nasilja spravila na ničelno točko.
Trenutno se premier in zdravstvena ministrica pogovarjata o tem, da bi v bolnicah za varovanje skrbeli policisti ali oboroženi varnostniki. V nekaterih osnovnih šolah so za vzdrževanje reda že v preteklosti najemali varnostne službe. V trgovinah se med policami ne razgledujejo samo kupci, ampak tudi varnostniki. Tudi v ljubljanski stolnici najemajo varnostnike …
Nasilje vstopa v našo družbo z velikimi koraki. Kraje, grožnje, uničevanje, pretepi, umori, nevarna vožnja – vse to je odraz nekega stanja med nami. Vsi bi si morali postaviti dve vprašanji – kaj sem sam naredil, da je stanje takšno, in česa nisem naredil, da so posledice takšne? Zakaj? Zato, ker vseh teh slabih pojavov brez človeka, brez njegovega dejanja ne bi bilo. Zavedati se moramo, da smo za stanje v družbi soodgovorni. Ne moremo biti vsi krivi za umor dveh nedolžnih ljudi. Ne moremo biti vsi krivi za rop pošte. A družba kot taka bi si na tej točki lahko malo izprašala vest. Mar se ne odpira vprašanje, kaj je v družbi narobe, kje smo zgrešili in kako lahko to popravimo?
Trenutno iskanje rešitev v smeri povečevanja varovanja v objektih, kjer se zadržuje večje število ljudi, je potrebno. Vendar to ni dovolj. Ponovno se ukvarjamo samo z zunanjostjo, likamo obleko, skrbimo za boljši izgled. Mar ne bi bilo ravno sedaj primerno, da bi se začeli strokovno ukvarjati z vprašanjem nasilja, da bi v čim krajšem času našli vzroke za njegov porast in ukrepe za njegovo zmanjšanje. Zasledila sem, da je pri nas nasilja več zaradi naraščanja nasilja v svetu. Gotovo to drži. A naša družba se s tem ne sme kar sprijazniti. Vedno nam je najlažje, če imamo sovražnika od zunaj. Pa vendar – vedno, ko smo imeli zunanjega sovražnika, smo se sami še bolj sovražili.
Spomnimo se samo obdobja, ko je naša skupna država vse okrog nas videla za sovražnike države, hkrati pa tako sovražila nekatere svoje državljane, da jih je zapirala v taborišča, jih zaradi izpričevanja krščanstva šikanirala, jih označila za izdajalce, jih metala v brezna…
Če bomo resnično želeli zaustaviti ta pohod nasilja, bomo morali začeti pri sebi. Znotraj. V človeku. Kot družba nismo naredili dovolj, da bi nasilje označili za nesprejemljivo. Tolerantni smo do tistih, ki preklinjajo Boga, ki v družbi s kletvicami in ponižujočimi izrazi z besedo umorijo človeka. Ne zavedamo se, da se tako začne. Kar je v nas samih, to izpovejo naša usta, to izpričujejo tudi naša dejanja.
Zato sedaj od vladajočih ne pričakujemo samo trenutne rešitve varovanja naših ustanov z oboroženimi varnostniki. Pričakujemo take ukrepe, da v prihodnje ne bo potrebno nobenemu ravnatelju najemati varnostnikov. Pričakujemo take ukrepe, da se bodo v bolnišnicah varno počutili tako bolniki kot zdravstveno osebje, kljub temu, da po bolnišničnih hodnikih ne bodo patruljirali policisti.
Pred leti sem bila v Neaplju, kjer je stopnja nasilja tako visoka, da imajo varnostnike že majhne stanovanjske soseske. Hiše so obdane v visokimi zidovi, med njimi se voziš (hoditi ni priporočljivo!) kot v katakombah. Si želimo takega življenja?
