Vehemens Ventus

vehemens ventus1622 let mineva od bitke pri Frigidu. Potekala je 5. septembra 394 v Vipavski dolini. V njej sta se spopadla krščanski cesar Teodozij in njegov poganski izzivalec, uzurpator Evgenij. Slednji je prispel na prizorišče bitke prvi in se odločil za povsem novo taktiko. Teodozija je obkolil na hribovitem in neprijaznem območju t.i. alpskega limesa, Claustre Alpium Iuliarum. Pustil mu je le prost izhod v Vipavsko dolino, kjer ga je pričakal s svojo vojsko. Vnel se je tako krvav boj, da je nek kronist poročal o »gori mrličev, ki je globoko dolino zravnala z alpskimi vrhovi.« Teodozij je bil na začetku boja neuspešen, a je potek bitke nepričakovano spremenila vipavska burja, ki je močno zapihala, trgala sovražnikom orožje iz rok in jim obračala puščice. Med drugimi pisci je o tem poročal tudi sv. Avguštin v 5. knjigi De Civitate Dei. O »silnem vetru« (Vehemens Ventus) so mu osebno pripovedovali premagani vojaki, nad katerimi je zmagovalec razglasil amnestijo. Sveti Avguštin je v zmagi videl delovanje Previdnosti, ki vodi zgodovino. Mnogi sodobniki so upali, da bo »pokristjanjeni Imperij« postal kraj pravičnosti in dobrote, da bo zavladalo na zemlji nebeško kraljestvo.

Sanje so se razblinile že desetletje kasneje, ko so rimski imperij preplavile horde Alarikovih Vizigotov in drugih barbarskih ljudstev, ki so vztrajno cefrala Imperij in uničevala težko zgrajeni »rimski mir«. Nekateri sodobniki so bili v tistih težkih letih prepričani, da se bliža konec časov. Nobenega vetra ni bilo, ki bi preprečil katastrofo. Zahodni rimski imperij je propadel. Na njegovem pogorišču so nastajale in padale nove države. Frankovska, Rimsko-nemška, Francoska, Habsburška, Jugoslovanska … Raja na zemljo ni prinesla nobena. Titova ga je sicer obljubljala, a je prinesla največji pekel. Kje je bil takrat Vehemens Ventus, da bi pogasil ogenj in iztrgal orožje komunističnim klavcem? Kje je bil v letošnjem avgustu, da bi iztrgal pištolo udbovcu Darku Gregoriču (006000006769)? Zakaj ne zapiha danes in prežene smrada po žveplu, ki duši Slovenijo???

Togi racionalisti, marksisti, idealisti, celo krščanski socialist Kocbek, vidijo v toku zgodovine naključno, slepo, nemirno nizanje dogodkov, na katere imata človek in Bog le malo vpliva. »O zgodovina, slepi nemir človeštva…,« zapiše Kocbek v prvem verzu pesmi Zgodovina, ki jo zaključi: »….vse gre mimo neba in mimo človeka na zemlji.« Zadnjo besedo ima po njihovem mnenju zgodovina, brezosebno božanstvo, ki odloča o zmagovalcih in poražencih. »Weltgeschichte ist Weltgericht!« zapiše Hegel. Vae victis! Gorje premaganim! Gorje Trojancem, domobrancem in drugim premagancem v dolgi zgodovini!

rozni venci
Globoki misleci pa so o zgodovini mislili drugače! Zgodovina ni bila nikakršno božanstvo, ampak bojišče, kjer se spopadata Jeruzalem in Babilonija, angeli in demoni ter človeške volje, ki sodelujejo s prvimi ali pa z drugimi … Zato je lahko tok zgodovine včasih globoko zmoten, zmeden in nepravičen. A Bog lahko tudi po krivih črtah zgodovine ravno piše. Zadnje besede zgodovina ne bo imela! »Tudi zgodovina bo šla pred Božji stol,« je prepričan Maritain. Veliki filozof Komar pa razvija misel sv. Avguština, ki zgodovino primerja z oljčno stiskalnico, v kateri smo včasih podvrženi hudemu trenju in stiskam, da dobimo pravi blesk (Razmišljanja ob razgovorih, 186).

Ta Komarjeva misel naj dviga duha vsem, ki jih je zgodovina »naredila« drugorazredne. Zbode pa naj tiste, ki skupaj s Heglom in Putinom živijo v zmotnem prepričanju, da je zgodovina vesoljna sodba, ki je ne smemo kritizirati in na katero ni priziva.