V našem dosedanjem pisanju smo izluščili problem vprašljivega stanja delovanja temeljnih načel te države – demokracije, pravne države in delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. Obravnavo smo oprli na nekatere poznane dogodke, ki vsem na očeh silovito obremenjujejo delovanje te države. Čeprav so ti dogodki ideološko občutljivi tabu, poskuša biti njihova obravnava neideološka, nestrankarska. S preciziranjem problema smo pokazali, da so v vprašljive dogodke vključeni posamezniki, še precizneje pa, da je problem vprašljiva intima posameznikov.
Tabuizirani obravnavani dogodki kažejo na udar oziroma vprašljiva dejanja in opustitve dolžnih ravnanj s strani določenih oseb, ki pri tem imajo oblastna pooblastila ali pa teh pooblastil nimajo. Dogodki potekajo kot sinergija več udarov hkrati – na primer zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti, državnih medijev ter ob odobravanju dela javnosti oziroma t.i. »mašeče sredine« volilnega prostora. S sinergijo so posebej silovito prizadeli od leta 2008 dalje sodstvo, leta 2013 vejo oblasti Vlado Republike Slovenije ter leta 2008 in leta 2014 splošne volitve v Državni zbor Republike Slovenije. Dogodki pa učinkujejo usodno na vse druge zadeve – tudi na ekonomijo, ki jo sicer v rdeči niti opazujemo – zaradi splošnega načela enakosti pred zakonom.
Aktualna vprašljiva dejanja in opustitve s strani t.i. »mašeče sredine« so udar v Republiko Slovenijo. Tisti del volilnega telesa, ki ne dovoli nedopustnih dejanj oziroma opustitev t.i. »mašeče sredine«, je v zvezi z obravnavanimi dogodki vezan izključno na načela Ustave Republike Slovenije in z njo povezanih temeljnih ustavnih aktov ter njihovih novel. Tu je čista sredina volilnega prostora.
Vprašljiva intima justice – vertikalno
Justica je sodstvo, pravosodje. V iskanju vprašljivega intimnega jedra oziroma ideološkega nukleusa obravnavanih tabujev smo na primeru vertikalne razsežnosti, to je od spodaj navzgor, obravnavali problem v eni od vej oblasti te države – justici in pojasnili stanje manjka intime čistega poštenja. Dosedanje pisanje je na voljo tu, tu, tu in tu.
Na primeru tabuiziranega udara v enega največjih slovenskih svobodno izvoljenih nosilcev oblastnih funkcij vseh časov, in sicer v kazenski zadevi Patria, smo vertikalno pojasnili vprašljivo intimo rednega sodstva – prve, druge in vrhovne stopnje. Čeprav je tu zakoniti postopek, zaradi predpisa o glavni kazni – zapor do treh let – podvržen pravilom posebnega, to je »Skrajšanega postopka pred okrajnim sodiščem«, ga ni »poštenega in neodvisnega« sodnika, ki bi vprašljivi obtožni predlog skladno s pravili postopka zavrgel, temveč so v prostorih okrožnega sodišča vsem na očeh izpeljali enega najbolj predimenzioniranih in medijsko odmevnih »Skrajšanih kazenskih postopkov pred okrajnim sodiščem«. Niti odločujoči sodniki Ustavnega sodišča Republike Slovenije niso ob sojenju dne 20. 4. 2015 vprašljivega obtožnega predloga zavrgli. Nato niso zavrženja opravila redna sodišča niti v ponovljenem sojenju od leta 2015 dalje.
Toda medtem je v zadevi že dne 11. 6. 2014 silovito udarilo šest sodnikov Ustavnega sodišča Republike Slovenije z vprašljivo odločbo, zaradi česar so nedopustno obsodilno sodbo nižjih sodišč dne 20. 6. 2014 lahko izvršili, visokega državnega politika, predstavnika volivcev Slovenske demokratske stranke, neposredno pred volitvami zaprli, splošne volitve v Državni zbor Republike Slovenije z dne 13. 7. 2014 pa silovito prizadeli. Ob tem udaru se predsednik ustavnega sodišča mag. Miroslav Mozetič ni izločil iz sojenja kot nekdanji visoki državni politik konkurenčne stranke Slovenski krščanski demokrati. Da pa se intimno posmehuje ustavnemu varstvu te države, je iz njega izbruhnilo naslednji dan – 12. 6. 2014, ko je izstopil iz pravnega in vstopil v diskurz mentalne medicine z izjavo »Ustavno sodišče ni psihiatrična klinika in ne more zdraviti vseh političnih norosti« (tu). Ga ni ustavnega sodnika (!), ki bi na podlagi svoje intime na nedopustni izbruh nemudoma odreagiral, zavaroval sodišče, nato pa odstopil.
Toda vprašljiva intima se je na ustavnem sodišču, kot je razvidno iz letošnjega razkritja nekdanjega ustavnega sodnika dr. Boštjana M. Zupančiča, uveljavila že v prvi »sanjski ekipi« njegovega delovanja na tem sodišču, saj je eden izmed ustavnih sodnikov »svoje ukaze prejemal od višjega “strica iz ozadja”. […] Z lastnim gospodarjem je bil, kot smo vsi vedeli, velikokrat “na telefonu”« (tu). Obstoj pojava sprevržene intime, ki pa ga niti priča Zupančič intimno ne vidi, je naslednji: v svojih 5 letih dela na tem sodišču od 25. 5. 1993 do 31. 10. 1998, niti v tem času kdorkoli drug (!) iz njegove »sanjske ekipe«, ki jo v razkritju omenja, ni na podlagi lastne intime nemudoma odreagiral na razkrito očitno nepošteno prakso v Ustavnem sodišču Republike Slovenije, zavaroval sodišča te države, nato pa odstopil.
Vprašljiva volilna konkurenca
Primer vprašljive intime ustavnega sodnika mag. Miroslava Mozetiča kot visokega državnega politika stranke, nekdaj imenovane Slovenski krščanski demokrati, lahko razkriva vprašljivo taktiko visokih predstavnikov konkurenčne stranke oziroma precizneje pravne naslednice te stranke. Nasledstvo Nove Slovenije – Krščanski demokrati izhaja iz navedbe statuta le-te o dediščini Slovenskih krščanskih demokratov (glej preambulo statuta stranke – tu). Ob bok udarom v občutljivi zadevi Patria pa najdemo tudi tiste s strani visokih državnih politikov navedene stranke. Njen dolgoletni visoki predstavnik dr. Janez Pogorelec je pravnik in dolgoletni uradnik izvršilne veje oblasti v Službi Vlade Republike Slovenije za zakonodajo. V zadevi pa je poznan po udaru v prizadetega kolego iz konkurenčne stranke, ki ga je takoj po zaključku spornih volitev z dne 13. 7. 2014 zadal v državnem mediju – Radio Slovenija z vprašljivo izjavo (npr. tu): »SDS se bo morala sprijazniti s tem, da njihov predsednik ni politični zapornik, ampak politik v zaporu«.
Očitar je tisti, ki kaj očita (SSKJ). V nedavni vprašljivi izjavi očitarja, dr. Pogorelca, objavljene dne 21. 8. 2016 (tu), je skrita ena izmed najpomembnejših taktik, s katero se v zadevi leta in leta nedopustno udarja v prizadetega državnega politika: »Kako drugače bi bilo, tudi zanj, če bi se ves čas udeleževal obravnav, vestno sprejemal sodna pisanja, aktivno sodeloval s pravosodjem, vse dokler se stvari ne bi razčistile, če bi že med postopkom naredil vse, da zadeva ne bi zastarala«.
Nedopusten motiv procesa
Prva vprašljiva izjava dr. Pogorelca, to je tista po spornih volitvah 13. 7. 2014, ne drži.
Državni tožilec je v kazenski zadevi Patria zastopal obtožni predlog Vrhovnega državnega tožilstva RS Ktr 169/10-6/BZH,vg z dne 6. avgusta 2010 (Dokumenti s procesa Patria, 1. zvezek, Inštitut dr. Jožeta Pučnika, 2013), ki je bil večkrat spremenjen oziroma popravljen. V 2. točki pisnega Povzetka končne besede, ki ga je sodnik posameznik Okrajnega sodišča v Ljubljani prejel na glavni obravnavi dne 27. maja 2013 (isti vir, Povzetek končne besede, str. 1, skupaj z ročnim uradnim zaznamkom sodnika o prejemu na glavni obravnavi dne 27. maja 2013.), pa je navedel: »[…] Mislimo, da v naši družbi mora obstojati konsenz o tem, da je korupcija zlo, kot zlo samo po sebi (torej uvrščeno med t. i. mala in se). Nismo prepričani, da takšen konsenz dejansko obstoji ali pa obstoji le na deklaratorni ravni, ker so raziskave mednarodnih organizacij pokazale, da se lahko Slovenija po nekaterih kazalcih po korupciji uvršča celo na prvo mesto. To je navsezadnje razvidno tudi iz vrednotenja zakonodajalca, ki je korupcijo, kakršno sedaj obravnava to sodišče, zavestno uvrstil med dejanja, za katera je možno vložiti le obtožni predlog, ne pa tudi obtožnice, kakor v Avstriji in na Finskem, kjer je enakovrstno dejanje označeno kot najhujša oblika kriminala in se že v naslovu njihovih kazenskih zakonikov tako tudi imenuje. In če je korupcija zlo, potem tisti, ki se proti zlu ne bori, zlo podpira tudi sam. Ta vidik pa je tudi edini motiv in izhodišče tožilstva v tej zadevi.«
»Edini motiv in izhodišče pregona« državnega tožilstva zoper svobodno izvoljenega državnega politika je torej vezan na kazensko zakonodajo v Avstriji in na Finskem o »najhujši obliki kriminala« in o »korupciji zlu« ter na nestrinjanje vrhovnega državnega tožilca (izvršilna veja oblasti) s slovenskim zakonodajalcem (zakonodajna veja), ne pa na določbe v času vprašljivega procesa veljavne slovenske zakonodaje (Kazenski zakonik – KZ) glede manj pomembnih očitanih kaznivih dejanj.
Da pregon državnega tožilstva v zadevi Patria ne temelji na slovenskem Kazenskem zakoniku, temveč na finski zakonodaji o »najhujši obliki kriminala«, je razvidno iz začetne povedi obrazložitve cit. obtožnega predloga Ktr 169/10-6/BZH,vg z dne 6. avgusta 2010 (stran 14), kjer je navedeno: »Dne 23. 5. 2008 je Generalna državna tožilka Republike Slovenije od Generalnega državnega tožilca Finske prejela predlog za ustanovitev Skupne preiskovalne skupine med Finsko in Slovenijo, zaradi skupne izvedbe predkazenskega postopka, ker so pristojni finski varnostni organi ugotovili, da obstaja sum velikega podkupovanja, ki naj bi bilo storjeno na Finskem in v Sloveniji v zvezi z naročilom zaupne narave med finskim podjetjem Patrio Vehicles Oy in Ministrstvom za obrambo Republike Slovenije (v nadaljevanju MORS) za nakup oklepno kolesnih vozil 8×8.«
Pregon državnih organov je v zadevi Patria dejansko motiviran s finsko oziroma avstrijsko kazensko zakonodajo za pregon »zla, kot zla samega po sebi – malum in se«, »najhujše oblike kriminala«, »korupcijskih dejanj«. To je v tej zadevi v nasprotju z določbami prvega odstavka 269. in prvega odstavka 269.a člena slovenskega KZ, ki opisujejo zadevno kaznivo dejanje. Temeljno jamstvo kazenskega postopka po drugem odstavku 17. člena v zadevnem času veljavnega Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je, da morajo sodišča in državni organi dejstva presojati tudi v korist obdolženca (!). Zakon v navedenih določbah ne navaja nobenega »zla«, niti »najhujše oblike kriminala«, niti »korupcijskih dejanj«. Pri tem ravnanju državnega tožilstva gre za očitno kršitev temeljnega načela kazenskega prava po 1. členu KZ, to je da ni kaznivega dejanja in kazni brez zakona. Motiv procesa pa je očitno vprašljiv.
Taktika »mašenja« volilne konkurence
Druga vprašljiva izjava dr. Pogorelca, to je tista z dne 21. 8. 2016, tudi ne drži.
Na kratko smo v prvem prispevku že pojasnili, da je kazenski postopek v zadevi Patria zunaj votel, notri pa ga nič ni. Zato prizadetemu ni dopustno soditi o dr. Pogorelčevih vprašanjih. Oziroma precizneje:
– Prvič: Zadevni obtožni predlog Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, številka Ktr 169/10-6/BZH, vg z dne 6. 8. 2010, je bil zaradi predpisa o glavni kazni – zapor do treh let – vložen na Okrajno sodišče v Ljubljani. S tem je podvržen pravilom posebnega, to je »Skrajšanega postopka pred okrajnim sodiščem« (XXV. poglavje Skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem, v zadevnem času veljavnega Zakona o kazenskem postopku).
– Drugič: Obtožni predlog naj sploh ne bi imel niti popolnega opisa dejanja obtožbe, s čimer je izključena kakršnakoli obramba prizadetega politika – zoper obtožbo, zato je nedopustno konkurenčno politično sojenje prizadetemu o nadaljnjih temah, kot npr. »udeleževal obravnav, vestno sprejemal sodna pisanja«. Kot je namreč razvidno iz 42. točke obrazložitve ustavne odločbe številka Up-879/14-35 z dne 20. 4. 2015 (tu) iz sodb rednih sodišč ni mogoče razbrati niti tega, da bi sodišča pri ugotavljanju, ali odločilna dejstva ustrezajo očitanemu zakonskemu stanu, sploh opravila presojo z vidika ustavnega načela zakonitosti. Slednje je preciziral ustavni sodnik mag. Mitja Deisinger v 2. točki obrazložitve ločenega mnenja in pojasnil, da bo moralo sodišče v ponovljenem sojenju »zaradi kršitve prvega odstavka 28. člena Ustave oziroma ugotovitev, da v opisih dejanj niso konkretizirani zakonski znaki izvršitvenih dejanj, obtožni predlog zavreči oziroma ustavne pritožnike oprostiti« (tu).
– Tretjič: Omenjeni manjko opisa dejanja obtožnega predloga v »Skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem« vodi – poštenega in neodvisnega – sodnika, skladno s 1. odstavkom 435. člena ZKP v zvezi s smiselno uporabo 2. točke 1. odstavka 269. člena in 2. odstavka 270. člena ZKP, da po prejemu obtožnega predloga takoj pozove vlagatelja na popravek oziroma da predlog zavrže. To se napravi uradoma, brez nadaljnjega dela in odpošiljanja predloga prizadeti osebi.
– Četrtič: Tedaj ni dovoljeno leta in leta soditi o nadaljnjih vprašanjih. V zakonitem »Skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem« je namreč treba sojenje zaključiti na enem naroku v enem dnevu. V zakonitem »Skrajšanem postopku« gre namreč »za očitana najlažja kazniva dejanja, pri katerih je dejansko stanje obravnavanih kaznivih dejanj tako enostavno, da je zanje predpisan skrajšani kazenski postopek pred sodnikom posameznikom okrajnega sodišča, ki ne pozna predhodnega postopka v obliki preiskave in obstaja le možnost oprave posameznih preiskovalnih dejanj, skrajšani postopek, ki se uporablja, pa je poenostavljen in naj bi bil po zakonskih določbah hiter« (točka 10. obrazložitve ustavne odločbe Up-119/02-8 z dne 8. aprila 2003 in točka 12. obrazložitve ustavne odločbe Up-327/97 z dne 18. decembra 1997). A zavrženje obtožnega predloga se v zadevi ni zgodilo, s čimer se je prizadetega politika silovito in nedopustno udarilo. Ravno nasprotno, na podlagi nedopustno motiviranega vprašljivega obtožnega predloga, je prišlo v prostorih okrožnega sodišča, do enega najbolj predimenzioniranih in medijsko odmevnih »Skrajšanih postopkov pred okrajnim sodiščem« vseh časov.
Gledano z vidika čiste sredine volilnega prostora je to nedopustno. Po letih in letih nedopustnega postopanja v zadevi Patria, pa kaže vprašljivi očitek politika dr. Janeza Pogorelca z dne 21. 8. 2016 prizadetemu konkurenčnemu kolegu glede »udeleževanja obravnav, vestnega sprejemanja sodnih pisanja, aktivnega sodelovanja s pravosodjem, vse dokler se stvari ne bi razčistile, da zadeva ne bi zastarala«, na nedopustno taktiko »mašenja« volilne konkurence v tej državi.
