Odločbo Ustavnega sodišča je marsikdo razumel kot milost, ki so nam jo podarili ustavni sodniki v teh razmerah, ko gre v družbi veliko narobe oziroma je marsikaj postavljeno na glavo. Zato bi kdo glede na sestavo in pritiske na Ustavno sodišče (US) pričakoval, da bo tudi to ravnalo skladno s splošnimi protipravnimi ukrepi in postopki v državi.
Morda kdo misli, da bi se US celo lahko tako odločilo, če bi bila Slovenija izven EU in ne bi bili ustavni sodniki pod grožnjo Evropskega sodišča za človekove pravice, ki bi jih povozilo in Slovenijo kaznovalo, če bi sprejela neustavni zakon. Že misel na možnost take neustavne rešitve – kar bi bilo protislovje za US – potrjuje nezaupanje in razočaranost državljanov Slovenije nad političnimi in pravnimi ustanovami ter sploh nad pravno državo.
Torej, ustavni sodniki so z večino – presenetljivo žal ne z absolutno, kar bi pričakovali – sprejeli odločitev in zadržali zakon. Stanje podlag o tem zakonu in o drugih zakonodajno-političnih rešitvah – zgovorno potrdi pogovor, v katerem je strokovnjak s FDV za medije menil, da ga žalim, ko sem mu rekel ob robu predreferendumske oddaje, kako more kot pristojni za to področje zagovarjati politično motivirana stališča. Očitno je v Sloveniji veliko stvari postavljenih na glavo in ni čudno, da zdrava presoja oziroma kmečka pamet nič več ne šteje, saj je celo stroka sprevržena. Ko beremo stališče ustavnega sodnika Jakliča, je jasno, da so bili ustavni sodniki pod pritiski in ni bilo lahko slediti logiki stroke. Če se torej strokovnjaki težko prebijajo skozi družbene sprevrženosti, kako se bomo šele navadni smrtniki brez strokovnih znanj? A včasih celo zdrava kmečka pamet kljub navijaškemu vpitju »stroke« lahko bolje ocenjuje, kaj je in kaj ni prav.
Zakon je bil torej političen, pristranski in sam predsednik vlade je to političnost javno potrdil, ko je rekel, da hoče vlada osvojiti nacionalno RTV Slovenija. Posledično to pomeni, da hoče vlada, kolikor se le da, preprečiti kritično presojanje javne televizije delovanja vlade. Plačevalcev prispevka ni nihče nič vprašal, stroka je bila servilna, toliko bolj pa dejavni vladni in strankarski propagatorji nove oblasti, ki so po hitrem postopku spisali politikantski zakon. Uvedel naj bi »samoupravljanje« v hiši v stilu bivše države, kjer je bilo samoupravljanje laž na kvadrat: Samoupravljavci so morali odločati tako kot je sklenila partijska oblast. Podobno zdaj: organi RTV Slovenija naj bi odločali po nareku vlade oziroma njenih posrednikov: plačane civilne družbe in servilnih novinarjev, ki v zadnjih letih v hiši izvajajo orkestriran pritisk in celo šikanirajo drugače misleče.
Seveda zadržanje zakona ne bo rešilo vseh zadev, bo pa omogočilo ponovno razpravo, a tudi nadaljevalo diferenciacijo znotraj hiše. Ta je pred hudimi izzivi tudi zaradi nespoštovanja obvez, ki jih imajo zaposleni do vodstva hiše ter gledalk in poslušalcev, plačnikov prispevka. Razmere v hiši so odraz družbenih razmer in si zato tudi oblast, ki bi morala najbolj in dosledno spoštovati zakonitost privošči samovoljo in nestrokovnost ter jima odpira pot tudi na drugih področjih. Nespoštovanje zakonov, pravil in družbenega dialoga ne krepi demokracije pač pa uvaja družbeni nered ter slabi etične temelje države. Zaostrene sindikalne razmere v hiši in v družbi se lahko rešujejo le z dogovori, seveda pa ti terjajo v prvi vrsti pripravljenost za dialog pri vladajočih, ki imajo v rokah škarje in platno.
Tudi spoštovanje ustavnega reda, zakonskih in postopkovnih podlag morajo najprej izkazovati vladajoči, novinarji pa skrbeti, da bodo vladajoči s svojim delom čim bolje zagotavljali uresničevanje pravic vsem, posebej še prizadetim državljanom. Novinarji RTV bodo storili prav, če bodo v svojih izvajanjih odločno zagovarjali to ustavno odločitev in se tudi sami v svojem delovanju ravnali po njej. Vsekakor je US vsem vpletenim naložilo, da ne glede na politične pritiske v svojem delovanju zagotavljajo izpolnjevanje te obveze, kar velja za Svet, vodstvo in zaposlene RTV SLO. Tako bomo tudi naprej spodbujali demokracijo, vladajoče in vse državljane pa usmerjali k demokratični kulturi, etičnim standardom in spoštovanju človekovih pravic v javni besedi in družbenopolitičnih odnosih. Demokracija zahteva skrbno, prisebno in stalno negovanje, ki pomeni zavzetost vseh, najprej ustanov, potem pa tudi vsakega državljana, za ohranjanje človekovih pravic. Očitno upanje še vedno umira zadnje, a ne smemo se slepiti: Dobljena je šele ena bitka, vojna pa bo še trajala.
