Dogajanje na Turškem odseva bliskovite družbeno-politične spremembe. Moč je zaznati razhajanje z Zahodom, erozijo sekularnih vrednot in vse večji absolutizem. Obenem se krepijo tudi imperialistični apetiti. Osmanski duhovi se prebujajo.
Uspešno gospodarstvo, zavidljiva vojaška moč, lega in velikost, demografski prirast ter spajanje nacionalizma z islamizmom v izhodiščno ideologijo družbenega razvoja, so naslednici Otomanskega imperija omogočili levitev v regionalno velesilo. Naklonjenost Evropski uniji pojema, čemur botruje naveličanost zaradi evropskega zavlačevanja, pa tudi vse večje zavedanje lastnih sposobnosti. Tako se iz poslušnega in krotkega »maloazijskega pudlja«, nekakšne evropeizirane orientalske države, spreminja v neodvisnega akterja v evrazijski geopolitični areni. Ob tem se pojavlja vprašanje – ali ta država zmore obnoviti svojo veličino preteklih stoletij? Morda, vendar otomanska taktika »ognja in meča« najbrž ne bo prišla v poštev, kar se je že pokazalo ob turških vojaških potezah v Siriji in Iraku. Njen manevrski prostor za takšno početje je premajhen, saj v regiji obstaja resna konkurenca, ki si želi svoj kos potice. Turčijo na jugu omejuje Savdska Arabija, na vzhodu pa Iran. Istočasno se mora soočati še z Izraelom in Egiptom. Tudi na zahodu razmere niso kaj dosti bolj bleščeče, saj kamen spotike tam predstavlja Grčija, ki se ves čas skrbno oborožuje, ob strani pa ji »materinsko« stoji Rusija. Pravzaprav se turški interesi v regiji vselej krešejo z ruskimi, pa naj bo to na Balkanskem polotoku, Kavkazu, Bližnjem vzhodu, Črnem morju ali v Srednji Aziji. Največja dežela sveta se igra »velikega brata«, ki Turčiji diha za ovratnik na vsakem njenem geopolitičnem koraku. A četudi sta Rusija in Turčija na nasprotnih bregovih in so njuni zgodovinski odnosi zaznamovani s trenji, se težkih src odrekata medsebojnemu gospodarskemu sodelovanju. Potemtakem gre za nekakšno malce bolečo in dušečo simbiozo. Ne gre pozabiti tudi na Kurde, ki zelo radi opozarjajo nase in s katerimi se je Turčija prisiljena ukvarjati. Ob vsem navedenem se zdi, da je ta dežela kot nekakšen lev v kletki, ki potrebuje bolj pretkano taktiko za osvoboditev svojega potenciala. Prav zato si je že poiskala zaveznike, kot sta Azerbajdžan in Albanija, da bi jih uporabila za odskočišče svojih bolj prikritih interesov v nekdanjih sultanovih provincah.
Naslednica Imperija nikdar ne bo tako mogočna kot sta ZDA ali Kitajska, a ji je kljub temu namenjena ogromna geopolitična moč, ki jo preko kulturnih, političnih, gospodarskih in diplomatskih mehanizmov že usmerja tudi na Balkanski polotok in tam krepi svojo prisotnost. Vprašanje je le ali se bo pripravljena soočiti s svojimi omejitvami in blažiti konflikte s sosedami, saj ji ob nerazumnem delovanju grozi celo samouničenje.
