J. Juhant, Družina: Osvobojena država

Bodimo ponosni na samostojno Slovenijo Kmalu bomo obhajali dan državnosti, praznik samostojne Slovenije. Mnogi smo žalostni in razočarani, ker v samostojni Sloveniji še zdaj postavljajo spomenike ljudem, ki so zunajsodno morili patriote in zavedne Slovence … Beri dalje

Laž, ki tepta slovenski narod

Tudi v tistih preteklih nedemokratičnih časih, ko smo živeli pod okriljem »rdeče zvezde« in jih nekateri še vedno pogrešajo, nismo bili vsi enaki; ne v socialnem položaju in ne v upoštevanju človekovih pravic. Tega nikoli ni bilo in ne bo. Je pa razlika, biti mlad danes ali takrat, ko številnim niso bile dane možnosti pogledati v drugačen svet. Nekateri so sprejeli rdeče knjižice in zato imeli veliko več možnost.

Tresel se mu je glas

Smo edina država na svetu, ki je na začetku svoje demokratične poti na čelo postavila človeka, ki si samostojne države ni želel. Smo tudi edini, ki bivšemu partijskemu sekretarju dovolimo, da se je povzpel na stolico »učitelja demokracije«, kar je samo po sebi nesmisel. Kučan je namreč večkrat javno povedal, da Slovenija ni njegova izbira, zato pravilno sklepa vsak, ki trdi, da je bil proti osamosvojitvi.

Pogled z obrobja po 25 letih

Si lahko mislite, da bi morali za nakup mobitela stopiti k tajniku krajevne skupnosti po dovolilnico? On pa bi nato preveril, ali se vam lahko dodeli mobitel in če slučajno niste kdaj potovali v Argentino. Zato je leto 1990 za našo generacijo osvoboditev in zato moramo skrbeti za svobodo še naprej, ne glede na to, kako smo zaradi pokončnosti tepeni.

Srebrni jubilej

Zaradi velikih pričakovanj, Slovenci smo pričakovali, da bomo ustvarili podalpsko Švico, je nad lastno državo zadnjih deset let večina ljudi razočaranih. Dejstvo je, da gre po Janševi prvi vladi vse navzdol. Tudi, ne pa predvsem zaradi mednarodnih razmer. Trenutno se, vsaj statistično, nekaj svetlika, toda nihče ne verjame v opazno izboljšanje življenja večine prebivalstva.

O pristnih očetih slovenske samostojnosti

Danes me zabolijo ušesa, še bolj pa srce, ko poslušam in berem o nekaterih takratnih politikih iz opozicije, ki so zadnji trenutek skočili v zadnji vagon vlaka, ki je že z vso hitrostjo vozil do ‘dneva D’, 25. junija 1991. In se danes brez kančka sramu ali političnega mačka razglašajo za očete samostojnosti oz. jim k temu pomagajo celo nekateri nenačelni zgodovinarji.