MSNZ je nastala v dneh po 14. maju 1990, ko je v Ljubljano prišel strogo zaupen ukaz načelnika generalštaba jugoslovanske vojske Blagojeta Adžića, da mora slovenska teritorialna obramba (TO) svoje orožje izročiti JLA. Slovenski štab TO je ukaz tudi začel izvrševati in JLA skupno predal toliko orožja, da je TO dejansko postala neoperativna.
Prav Krkovič, ki je bil takrat sekretar za obrambo v občini Kočevje, je bil tisti, ki je opazil, da se skladišča orožja praznijo, in je samoiniciativno ukrepal. 19. maja se je sestal z Janezom Janšo, ki je dan prej prevzel funkcijo sekretarja za obrambo. Dogovorili so se o nastanku tajne slovenske vojske, ki bi zavarovala slovensko osamosvajanje, če bi prišlo do napada JLA.
Nekaj časa niti ni imela imena. Pozneje so jo najprej poimenovali Jedro odpora, nato Vojska Republike Slovenije, šele potem je postala MSNZ. Za tem spet nova Teritorialna obramba, končno pa Slovenska vojska. V tem času sta bila septembra 1990 med drugim izdelana organigram MSNZ za vso Slovenijo in Direktiva za bojno delovanje za primer napada JLA. Krkovič trdi, da so s sodelavci že takrat predvideli večino tega, kar se je potem dejansko zgodilo leta 1991. Končni produkt MSNZ je bil 21 tisoč oboroženih pripadnikov, organiziranih v enovito obrambno-varnostno organizacijo.
Kdaj ste se zavedli, da razorožujejo teritorialno obrambo?
Ko sem prišel na dvorišče občine Kočevje, je bil prizor podoben, kot bi nenapovedano vstopil v prostor, kjer se ravnokar dogajajo orgije. Vsi smo bili presenečeni. Oni, ker so zagledali mene, in jaz, ker sem naletel na nekaj, česar nisem pričakoval. Videl sem cel konvoj tovornjakov, ki so odhajali, vojaki JLA so že skakali nanje, vsa skladišča so bila odprta na stežaj, kot bi bombo vrgel, vse prazno. Vsi smo imeli odprta usta in smo se gledali. Nazaj nisem mogel, naprej tudi ne.
Videl sem poveljujoča majorja Miheliča in kapetana Čopa, ki sta samorazoroževala vojsko, ko bi jo narod najbolj potreboval. Po intuiciji in kmečki naturi sem jima rekel: “Fanta, bosta prej v penziji, kot bosta to dobila nazaj.” To je bilo neko mašilo, saj nisem vedel, kaj bi v tistem trenutku rekel. Major je to s slabo vestjo in preveč resno vzel in mi odgovoril: “Boljše, da gre v kasarno, kot da vzame Janša.” Usedel sem se v avto in mi sprva ni bilo nič jasno. Kaj se dogaja?
Kako ste se odzvali?
Ko sem prišel domov, je moja intuicija odigrala svoje. Začel sem sestavljati drobec z drobcem. Doma sem za kosilo dobil svojo najljubšo jed – govejo juho z domačimi rezanci, a nisem mogel jesti. Morda sem pojedel le pol krožnika. Odložil sem žlico in rekel, da moram iti. Po prihodu nazaj v pisarno v Kočevju sem nemudoma poklical dr. Mihaela Petroviča, takratnega predsednika skupščine občine Kočevje. Dejal sem mu, da se mi vse zdi na moč čudno.
Poklical sem Vinka Beznika, ki je bil šef policijskega centra na Jasnici. Bila sva prijatelja iz let od 1978 do 1988, ko sem bil operativni oficir v zloglasni, javnosti še veliko premalo znani Mačkovi zaščitni brigadi, in sicer z uradnim nazivom, ki že samo po sebi pove vse bistveno: 27. zaščitna partizanska brigada TO Edvard Kardelj – Krištof. Beznika sem v šifrah vprašal, ali kaj ve, ali se kaj posebnega dogaja. Ničesar ni vedel, je pa nemudoma preveril pri svojem sošolcu z akademije JLA, ki je bil takrat poveljnik občinskega štaba TO na Jesenicah. Govora je o zdajšnjem brigadirju Bojanu Šuligoju.
V 15 minutah me je poklical in rekel: “Res je, nekaj se dogaja, menda nas razorožujejo.” In začelo se je. Bezniku sicer formalno nisem mogel poveljevati, sva se pa dogovorila, da na lastno pest nikomur ne bo izročil niti naboja. Obljubil mi je okrepljeno zavarovanje okoliša objekta Jasnica. Poklical sem v Kočevsko Reko v bazo 30. razvojne skupine TO. Dobil sem še dodatno potrditev, da “se razorožuje”. Nato so sledile javne objave zahtev Petroviča in njegovih ožjih sodelavcev po vrnitvi orožja.
Moje aktivnosti pa so se osredotočile na vzpostavitev osebnega stika z “novopečenim” sekretarjem za obrambo Janezom Janšo. Veste pa dobro, v kakšnih okoliščinah je to prevzel. Saj se spomnite, kako je prevzem ministrske funkcije javno opisal takratni minister za notranje zadeve Igor Bavčar: “Pričakala sta me tajnica in fikus v neki pisarni, vsi z vrha policije pa so pri Ertlu praznovali rojstni dan.” Nekaj takega je bilo tudi pri Janezu. Vsi zatečeni uradni vrhovi so bili bolj ali manj proti nam.
O čem sta se pogovarjala z Janšo?
Bistvo sestanka z Janšo 19. maja je bilo v tem, da sem mu predstavil, kaj se v resnici dogaja in kam to strateško meri. Ob tem sem mu tudi lastnoročno napisal uradno poročilo na dveh straneh rokovnika. Časa za formalno administriranje ni bilo.
Seveda pa je bilo tu izrečeno tudi tisto, brez česar ne bi bilo akcije in bi se vse skupaj končalo na ravni verbalnega. To pa je bilo izrečeno iz mojih ust kot odgovor na njegovo direktno vprašanje: “Kaj nam je potemtakem storiti?” Odgovoril sem – z oporo na svojo intuitivno zaznavo – kot bi izstrelil iz puške: “Nemudoma moramo vzpostaviti tisto, kar nam je odvzeto.” To je bila ideja, implementacija projekta MSNZ pa je poglavje, ki si zasluži najmanj en intervju. Šlo je za projekt vzpostavitve obrambno-varnostnega sistema za zavarovanje procesa osamosvajanja in demokratizacije proti znanemu in predvidenemu agresorju v naslednji vojni – to je bila t. i. Jugoslovanska ljudska armada, ki nikoli seveda ni bila ljudska.
Trdim, da do razorožitve sploh ne bi prišlo, če bi na volitvah leta 1990 zmagala nasprotna opcija Demosu. Prepričan sem, da je Beograd imel načrt A in načrt B. Načrt A je bil namenjen zmagi strankam komunistične kontinuitete. Izvedli pa so načrt B, namen je bil preprečiti osamosvojitev Slovenije.
Kaj je za vas pomenila razorožitev?
Najpomembnejše je, da sem v razorožitvi videl prvi korak agresije na Slovenijo. Danes govorimo o 10-dnevni vojni. A res? Za koga je bila vojna 10-dnevna? Zame in moje ožje sodelavce že ne. 10-dnevna vojna je eno izmed mnogih zloveščih podtaknjenih kukavičjih jajc, ki smo jih dobro ogreli.
Tisti dan, ko sem sestrelil helikopter, je bil zame 408. dan v vojni. To je resnica. V slovenskem zgodovinopisju še nismo napisali niti črke A o tem.
Pogovarjala se je Urška Makovec.Več lahko preberete na siol.net.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.