(Vsaka morebitna podobnost z razmerami v Sloveniji je zgolj naključna…)
Kaj ni to malo čudna sestava? Čudna tako v svetopisemskem, kakor tudi v današnjem političnem smislu? Jih hočem v tej eni vrsti izenačiti ali jih vsaj prikazati podobne? Izenačiti ni mogoče nikogar med rojenimi med seboj, kakor ni mogoče izenačiti nobene snežinke z drugo, čeprav so vse šesterokraki kristali. In podobni smo si vsi med rojenimi med seboj, kakor so si vse snežinke med seboj podobne. In narejeni smo vsi po isti zamisli in načelu, kakor so v kristal zamrznjene vse snežinke po isti zamisli in načelu. In zakaj potem ti trije, zakaj ne katera koli naključna trojka izmed milijard človeških bitij vseh časov, zakaj prav ti trije: Zelenski, Putin, Salomon?
Se ne razlikujeta tako Putin, kakor enako Zelenski, od Salomona že po imenu. Samo tretji med njimi, največji kralj Izraela, menim Izraela stare postave, ne Izraela nove postave, Salomon, se imenuje po tem, kar je v polnem nasprotju s tem, kar sta in kar delata Putin in Zelenski. Salomon je imenovan po hebrejski besedi šalom, ki pomeni mir, in tudi mesto, iz katerega je vladal, ima ime enakega izvora: Salem – mesto miru, Jeruzalem po naše. Čeprav bolj obdan s sovražniki, kakor je danes katera koli država, razen spet Izraela, se vseh 40 let svojega vladanja ni vojskoval. Pa bi se mogel, saj v njegovi državi ni bilo inflacije, kakor danes ni države, v kateri to ne bi bilo ime edine resnične ministrice, ki vlada, medtem ko jo vsi drugi ministri krmijo, da ta še bolj kipi in raste in se jim smeje: ministrica, edina s portfeljem: Inflacija.
A če je tako, in vsekakor je tako, zakaj jih potem postavljam v eno vrsto, ko bi prvima dvema mogel pridružiti grdo, ne lepo število teh, ki so se še bolj vojskovali, kakor se ta čas vojskujeta Zelenski in Putin. Kaj ima vendar čisto drugačen vladar, kakor Salomon, opraviti z vladarjema našega časa, ki ju Bog ni vprašal, kaj naj jima podari, ker bi mu prej darovala, kar je mogoče in kar bi bilo treba darovati po Kristusovem darovanju, ki ne potrebuje ponovitve, ker je bilo zadostno za namen, v katerega je bilo darovano – in tudi ta dva, če bi ju vendar vprašal, z veliko gotovostjo ne bi odgovorila, kakor je odgovoril modri Salomon, ki pa žal ni moder tudi ostal, kakor izvemo iz Pisma:
»Daj torej svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal vladati tvojemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim! Kajti kdo bi sicer mogel vladati temu tvojemu mogočnemu ljudstvu?« (1 Kr 3,9).
In Bog tako nobenemu od obeh iz naših dni ne bi mogel odgovoriti, kakor je odgovoril Salomonu, kralju po njegovi izbiri:
»Ker si prosil za to in si nisi prosil dolgega življenja, ne bogastva in ne smrti svojih sovražnikov, ampak si prosil zase razumnosti za pravo razsojanje, glej, bom storil po tvoji besedi. Glej, dal ti bom modro in razumno srce, takó da ni bilo tebi enakega pred tabo in ne bo vstal tebi enak za tabo. Pa tudi to, česar nisi prosil, ti bom dal: bogastvo in slavo, tako da ti vse tvoje dni ne bo enakega med kralji. Če boš hodil po mojih poteh in se držal mojih zakonov in zapovedi, kakor je hodil tvoj oče David, bom podaljšal tvoje dni« (1 Kr 3,11-14).
Tako še enkrat: čemu postavljati ob dva vladarja našega časa, ki Boga ne bi tako prosila in jima Bog ne bi mogel tako odgovoriti, kakor je prosil še mladenič Salomon, ki je prejel žezlo in krono v enaki starosti, kakor cesar Franc Jožef, tudi naš cesar, in kakor je oboje z manj razkošnim protokolom in v naglici, preden je moral sesti na letalo reševanja v Egipt, prejel jugoslovanski kralj Peter II, tudi naš kralj? Ker je modri kralj Salomon svojo modrost izkazal na primeru, ki se vladarjem našega časa in tipa ne bi zdel vreden niti za občinsko obravnavo, kaj šele vsedržavno, ko je v sestavi pravnega, dušeslovnega in verskega čuta z nekaj besedami zadel, katera od obeh sprtih žensk je prava mati in katera ugrabiteljica, in prav razsodil:
»Tedaj je kralj rekel: Ena pravi: ›Moj sin je ta, ki živi; mrtvi pa je tvoj.‹ Druga pa pravi: ›Ne, mrtvi je tvoj sin, živi pa je moj.‹ In kralj je rekel: Prinesite mi meč! Ko so prinesli pred kralja meč, je kralj rekel: Presekajte živega otroka na dvoje in dajte polovico eni, polovico pa drugi! A žena, katere sin je bil živ, je rekla kralju – kajti zaradi sina se ji je trgalo srce: O, moj gospod, dajte njej živega otročička in nikar ga ne umorite!« Druga pa je rekla: Ne bo ne moj ne tvoj, presekajte ga! Tedaj je kralj odgovoril in rekel: Prvi dajte živega otročička in nikar ga ne umorite: ona je njegova mati! Ves Izrael je slišal o razsodbi, ki jo je izrekel kralj. Navdal jih je strah pred kraljem, ker so videli, da je Božja modrost v njem za izrekanje razsodbe« (1 Kr 3,23-28).
Otrok, ki si ga lastita dve vlačugi našega časa, ne dve državi, ne dva naroda, ampak to, kar je v vsaki državi in v vsakem narodu vlačuga, samooklicana »elita«, ki se vsako dobo drugače imenuje, je stoletja skupno življenje Ukrajincev in Rusov na istem prostoru, v na moč podobnem jeziku, v enaki veri, v isti cerkvi, iz istega zgodovinskega izhodišča. To je otrok, kakor iz Salomonove zgodbe. Ne bom rekel, da sta Putin in Zelenski vlačugi iz iste starozavezne zgodbe, kakor pa vendar sta izpostavljena simbola obeh vlačug. In ti dve materi – v današnjem primeru obe lažni – si lastita otroka, v katerem je spleten v eno zgodovinski in genetski zapis dveh rodov, ruskega in ukrajinskega – ukrajinskega in ruskega. In vmes še kakšnega, kakor je to z vsemi narodi na zemlji. Zamislimo si, da bi se Salomon za tistih nekaj potrebnih minut vrnil s kraja svojega pričakovanja velike sodbe, in bi mu oba kralja našega časa, Zelenski in Putin, zaupala, da med njima razsodi, čigav je otrok mešanega ukrajinsko-ruskega življa na obeh straneh meje, ki je nista povlekla naroda sama, ampak vlačuge tedanjega časa, kakor hočejo podobne vlačuge vleči nove meje tudi danes, in kakor bodo to delale do konca časov, v prepiru, kateri od vseh vlačug pripada otrok, na katerega se sklicujejo, čeprav ga ne morejo podojiti, čeprav mu ne znajo in niso pripravljene niti zamenjati plenice…
Salomon danes ne bi ukazal, naj mu prinesejo meč. Zahteval bi bombnike, z bombami obložene rakete, z razstrelivi, ki so za osebe še bolj nevarni, obložene drone, ki so bile še včeraj otroška igrača, zahteval bi tudi vsaj en izstrelek z atomsko glavo, in bi ponudil: Naj vsaka od obeh, ki trdi, da je prava mati, prejme, kar ostane od otroka, ko ga razstrelim v ude in ude v kose mesa in kose mesa v celce… Da bo vajini pravici zadoščeno, naj vsaka dobi svojo polovico otroka, ki leži na ukrajinski in na ruski strani meje, in vendar en otrok, za katerega pa ni mogoče naravnost dognati, kdo mu je res mati in kdo le hudobna mačeha… Do tod bi bila zgodba enaka oni stari, iz prve knjige Kraljev v starozaveznem besedilu, le orožje bi bilo drugačno. In vendar, še ena stvar bi bila drugačna. V Salomonovi zgodbi je ena od obeh vlačug vendar bila prava mati. Ena pa je bila zlagana. V novi zgodbi iz našega časa bi obe vlačugi, a povejmo v diplomatskem jeziku, oba simbola dveh vlačug, ruske in ukrajinske – ukrajinske in ruske, pomenila dve lažni materi. Oba bi namreč bila za to, da Salomon uporabi orožja, ki jih je ukazal prinesti v postopek, samo da bi oba dobila vsak svojo polovico, čeprav od eksplozij raztrgano, razcefrano, niti več ne prepoznavno, da je to ostanek od mesa, ki je še malo prej živelo.
Prava mati našega časa, bi rekla in hotela isto, kar je rekla in hotela prava mati pred Salomonovim vladarskim žezlom in eksekucijskim mečem: da se otroku raje odreče, samo da bi ostal pri življenju. Obe lažni materi našega časa rečeta in hočeta, da vsaka, ne glede na resnico, obvelja za pravo mater, tudi če naj otrok to plača s svojim življenjem. In v Salomonovem primeru je šlo za otroka, ki je bil eno sam človeško bitje. V času Putina in Zelenskega gre za prispodobnega otroka, ki šteje nekaj deset milijonov živih in jutri morda usmrčenih ljudi.
Ko nam besedilo iz stare Zaveze daje tako natančno primerjavo stvari iz človekove pokvarjene narave, pa ostane upanje, da v novi Zavezi najdemo nauk, kako bi bilo mogoče tega prispodobnega otroka našega časa rešiti, obe lažni vlačugi pa razgaliti v to, kar v resnici sta in kaj jima otrok, za katerega se na videz potegujeta, v resnici pomeni…
Tako mesto najdemo v evangeliju po Luku, kjer skuša Jezus na tako močnem primeru, kakor je to vojna med dvema kraljema, pokazati, kako je tudi znotraj enega samega človeka in kako je med njim in še enim te vrste:
»Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir« (Lk 14,31-32).
Tudi tu je razlika med kraljema Jezusove prilike in kraljema naše aktualnosti velika. Pri Jezusu sicer nobeden od obeh kraljev ni pravičen – a eden med obema lahko greši še v enem oziru, da namreč sprejme boj proti napadalcu, ne da bi prej »preštel«, koliko vojske v resnici ima, ne da bi se prej posvetoval, ali ima v svojem sprejetju boja možnost za zmago, ali pa bo le žrtvoval na bojišču poleg sovražnih vojakov najbrž še toliko več lastnih ljudi. In Jezus tu izhaja iz tega, kar danes ne obstaja več; da je mogoče najti kje tudi razumnejšega kralja, ki ugotovi, da zmage ne more dobiti, da pa more le povzročiti lastnemu ljudstvu veliko večje zlo, kakor bi bilo zavzetje njegove države po sovražnem kralju. Danes takih kraljev ni. Danes so vsi kralji za ta Jezusov namig slepi in gluhi. Geslo današnjih kraljev, pa naj gre za vojskovanje, naj gre za »popravljanje klime« ali za tiranijo ene od številnih medicinskih šol in prepričanj, se v vseh primerih glasi: »Za vsako ceno!« To nikoli ni res, saj ti, ki to geslo kričijo, sebe iz tega računa izvzamejo. To geslo je treba prav razumeti: »Za vašo neomejeno ceno!«
Ni moja stvar ugotavljati, kdo je v resnici začel vojno med Putinom in Zelenskim, s formalnim aktom jo je kajpada začel Putin, a vojne imajo globlje korenine, kakor pa so to formalni akti njihovega nastanka in poteka. Kar hočem povedati, je le to, da razglašanje gesla »Za vsako ceno« pomeni razglašanje tiste stvari, za katero naj ne bi bilo omejitve v ceni, ki jo je še smiselno in mogoče plačati, za božanstvo – in smo spet pri malikovanju, ki se ga tudi z »umetno inteligenco«, o kateri govori naravna nespamet, ni mogoče rešiti. Resničnosti tega sveta so v vseh ozirih omejene in imajo tudi omejeno ceno. Neomejeno ceno ima samo Bog in njegovo kraljestvo – in ta cena je že dva tisoč let plačana, na križu. Vse drugo je demagogija, ki se v svoji demonski naravi in usmeritvi ne razlikuje od demonskih pojavov vseh obdobij človeške zgodovine…
