Pogled na preživeti čas v državi Sloveniji posameznega avtorja poudari njegovo misel, spoznanja, prebliske ter vprašanja zakaj, kako in kje so se odvijali procesi v okolju, ki ga je živel.
Napetost pred petindvajsetimi leti v pričakovanju sprememb in želja po hitrih korakih se je kaj kmalu razblinila. Kmalu smo spoznali, da je bilo med nami veliko opazovalcev, kontrolorjev in usmerjevalcev diskusij. Spominjam se sestankov s samozvanimi izkušenimi intelektualci, ki so nas, tehnično inteligenco, zadrževali z utrujajočimi razpravami na začetku vsakega sestanka. Po okoli dveh urah so morali oditi naprej na druge pomembne sestanke. Kmalu smo spoznali, da je bil to dober izgovor zato, da so odšli na »usklajevanje«. Tisti, ki smo take metode poznali že od prej, smo spoznali, da nas vlečejo za nos. Nekateri so odšli, drugi smo stališča namerno radikalizirali.
Spomnim se, kako sem predlagal, da se naj izdela kakovostna industrijska politika, pa so me podučili vsi takratni politiki, da ne razumem moderne države. Taisti poznavalci z državnimi plačami imajo še danes pravico, da so stalni komentatorji na televiziji. To je samo dokaz omejenega miselnega sveta uredniških in voditeljskih subjektov. Sam pa sem mnenja, da se država gradi na rezultatih razuma in šele nato dela.
Strategija državotvornosti se gradi na trdnem, v svet obrnjenem gospodarstvu, pravni državi, ki sloni na etiki in humanizmu ter socialni družbi, ki razume pojem socialen in ga ne zamenjuje s pojmom socialističen. Država se gradi z resno industrijsko politiko in ostale gospodarske dejavnosti razvija skladno s potrebami. Dokaz za tako trditev je Nemčija. Zato pa imajo 70% samooskrbe in še niso zadovoljni. Turizem je pri njih postranska, vendar dobro usmerjana gospodarska dejavnost. Nikakor pa ne strateška usmeritev. Kje so sedaj veliki strategi gospodarskega razvoja? Kje so sedaj njihova izhodišča za razvoj države? Ali so sposobni komparativne analize, kaj so govorili in kaj je nastalo?
Sedanje stanje industrije v Sloveniji je dobro izključno zaradi inventivnih posameznikov, ki imajo dobro podporo v tehnični inteligenci. Dokaz je presežek med izvozom in uvozom, ki ga Slovenija še ni imela. Državni proračun se polni z davki izključno zaradi iz- vozne industrije, nikakor ne zaradi domače porabe. To je smiselna gospodarska politika.
Res ni treba imeti veliko šol, da spoznaš, da se v industriji dela pod streho in da nisi odvisen od vremena, turizem in kmetijstvo pa sta. Že bivši zaposleni v komiteju za plan (pred letom 1990) so morali že na začetku devetdesetih let poznati projekcije vremenskih katastrof. Sedaj jih živimo, vendar bo pravo katastrofično stanje šele prišlo. Ne zadoščajo oddaje o vremenskih spremembah, ampak jasno vodeni ukrepi zaščite ljudi in objektov v našem okolju, zato da zaščitimo državljane in preprečimo gospodarsko škodo.
Slovenija se je razvijala v zadnjih petindvajsetih letih po zaslugi državljanov, ki jim je pobudo praviloma presekala okorna država. Moderne države vodijo inteligentni posamezniki, ki ne skrbijo zato, da se okoli njih zbirajo ljudje omejenega intelekta. To je tako kot v podjetjih. Šef, ki ima preglavice z omejenim razumom, ne bo trpel okoli sebi pronicljivih in izobraženih posameznikov. Skrbel bo za manj sposoben kader zato, da bo on čim dlje blestel v službi. V državni upravi je uresničen ta pomemben del Parkinsonovih zakonov.
V državno upravo se sedaj zaposluje samo formalno izobražene strokovnjake, kakšna pa je njihova učinkovitost, se nihče ne vpraša. Tako se z lahkoto zaposli nekdo, ki je študiral na fakulteti ne štiri ali pet let, ampak po možnosti osem do deset let. Njegova prednost, prednost takega strokovnjaka je v tem, da je bil dalj časa brezposeln. Kaj, ko bi postavili pogoj za državno upravo (vse do občin), da se lahko zaposli vsakdo samo, če je študiral največ eno leto več, kot je predvideno po roku? Vsi ostali pa si lahko poiščejo delo v podjetjih ali pri zasebnikih. Ali imamo kot narod toliko razuma, da sprejmemo take odločitve brez pretresov in težav? Od takih odločitev in izvajanja do vitke države je samo en korak.
Ne glede na skrb za državo pa moramo priznati, da se je Slovenija pomembno premaknila. Državljani počasi spoznavajo, da je od njih odvisno, kako živijo. Smog in žveplasta megla v Ljubljani, Trbovljah, Hrastniku izpred 1989 leta se ne pojavljata več. Imamo ločeno zbiranje odpadkov. Slovenska mesta so po ocenah tujcev očiščena. Včasih, ko si se peljal iz Nemčije, si takoj vedel, kdaj si prišel v Avstrijo, nato v Slovenijo ter naprej na Hrvaško. Od urejenih prometnih znakov do popolne zmešnjave opozoril. Sedaj bistvenih razlik ni več, celo prometni znaki so vsi postavljeni vertikalno.
Urejenost v okolju se še posebej pozna na cestah na opremljenosti infrastrukture v manjših občinah. Ponovno se je pokazalo, da tam, kjer so javna sredstva pod ožjim nadzorom, ne prihaja do slabih investicij. Zato so manjše občine velika dobrina države Slovenije. Ključna ostaja porazdelitev del, to pa bi lahko s skupnimi službami več manjših občin ob modernem elektronskem poslovanju uredili brez težav. Odgovornost županov bi bila tako bolj transparentna in obvladljiva.
Ob pregledu me še posebej zmoti pozabljivost državljanov, ki nočejo ali ne zmorejo prepoznati razlike. Ni več čakanja na mejah. Danes ste z avtomobilom v Nemčiji v štirih urah, ko smo imeli SFRJ, pa je bil to izlet v sedmih urah. Ali nergačem res nič ne pomeni šest ur življenja za druge stvari, ki jim jih je država Slovenija podarila? Tudi postopki pred državnimi organi so se bistveno spremenili. Res pa je, da nekateri stari kadri izgubljajo na vplivu. Včasih so zavrteli telefon in je bila Vaša vloga, prošnja, zapečatena ali pa rešena. Ali kdo razume, kako je povečana izkoriščenost našega aktivnega življenja s cestnim križem?
Sprememba med ožičenim telefonom in mobitelom je bistvena za svobodno komunikacijo. Si lahko mislite, da bi morali za nakup mobitela stopiti k tajniku krajevne skupnosti po dovolilnico? On pa bi nato po posebni liniji (RUP) poklical na določen komite, kjer bi preverili, ali se Vam lahko dodeli mobitel in če slučajno niste kdaj potovali v Argentino. Tako smo dobivali ožičene telefonskepriključke do leta 1989. V tem zadnjem stavku so pojmi in stanja opisani tako, da bo morebitni bralec poskušal razumeti, zakaj je leto 1990 za našo generacijo osvoboditev in zakaj moramo skrbeti za svobodo še naprej, ne glede na to, kako smo zaradi pokončnosti tepeni. Tudi tepež je za vzgojo duha sestavni del našega življenja.
Razvoj države Slovenije je odvisen od državljanov in njihovega razuma; bolj so zakrneli in slabše sprejemajo splošen razvoj civilizacije, manj se podrejajo anarhistom, hitrejši napredek bomo doživeli. Vsakokratna vodstva države naj premorejo toliko razuma, da se ne gredo skrivalnic, ampak naj jasno pokažejo smer in pot, pa četudi za ceno odstranitve. Tudi politika se mora prečistiti, tudi država mora imeti razumne politike.
Politiki, ki ob sporočilih javnosti ponavljajo besede ali stavke ob kakšnem novem ukrepu, dokazujejo, da morajo sebe slišati dvakrat in da vsebine sporočila ne predstavijo iz srca, ampak iz priučenosti. Ob predstavljanju naučenega sporočila se prepozna njegovo neverodostojnost. Ni srčnosti, ni pripadnosti, ampak zgolj plača in položaj. Predlagam, da poslušate sporočila in da si zapomnite, kako jih naši voditelji predstavljajo, ter da nam vsem skupaj zagotovite razumne in srčne politike za državo Slovenijo.
Prispevek je iz zbornika Petindvajset let ljubezni do domovine na Sv. Jakobu nad Medvodami, ki ga je izdalo Društvo Združena Evropa, naročiti ga je moč na povezavi.
Foto: Aleš Čerin
