Prejeli smo: V osamosvojitveni vojni nujno razločevati med branilci in agresorji

Foto: spomeniki.blogspot.com.
Foto: spomeniki.blogspot.com.

Pred tedni smo lahko spremljali sejo Odbora za obrambo DZRS, kjer je bila obravnavana tema sestrelitve helikopterja JLA v času vojne za Slovenijo in na omenjeno temo širša razprava o dogajanju v osamosvojitvenem času. Ker se časa osamosvajanja in osamosvojitvene vojne svojci, ki smo takrat izgubili očeta, moža, sina ali brata spominjamo z bolečino in hkrati s ponosom, ne moremo biti ob dogajanju v zadnjem času ravnodušni in kar molčati.

Že pred časom smo z odprtim pismom jasno izrazili protest in zahtevo, da se na komemoraciji ob prazniku Dneva mrtvih pri Pomniku padlim žrtvam vojne za Slovenijo na Žalah ne pojavljajo več simboli in osebe, ki predstavljajo režim agresorja, ki je povzročil žrtve v vojni za Slovenijo.

Nikakor ni mogoče spregledati dejstva, da se v naši državi že dalj časa, še posebno pa letos, ko bomo proslavili 25. obletnico samostojnosti Slovenije, poskuša očrniti osamosvojitev in junake osamosvojitve, kar so nedvomno bili tudi naši padli fantje. Ključne akterje osamosvojitve se celo sodno preganja. Na drugi strani pa zgroženo opazujemo, kako je bil opuščen pregon generalov JLA, ki so leta 1991 napadali našo državo in storili zločine proti civilnemu prebivalstvu. Na državnih prireditvah in dogodkih se vse bolj pogosto pojavljajo simboli preteklega režima – rdeče zvezde, ki so simbol tistih, zaradi katerih so naši fantje izgubili mlada življenja. Kritični in ogorčeni smo tudi nad dejstvom, da se v javnih šolah našim otrokom sistematično preprečuje izobraževanje na temo slovenske osamosvojitve.

V nadaljevanju naj povemo, da o vlogi pilota Mrlaka do seje Odbora za obrambo nismo vedeli veliko, smo pa z začudenjem oz. kot nenavadnost sprejeli dejstvo, da je bil leta 1994 ravno njemu, kot »junaku osamosvojitvene vojne« postavljen spomenik v Rožni dolini. Nekaterim izmed naših padlih fantov še do danes ni bilo na ravni dostojne časti postavljeno spominsko obeležje oz. v določenih primerih sploh ni bilo postavljeno. Leta 1992 je bilo ime pilota Mrlaka enakovredno z ostalimi žrtvami vojne uvrščeno na Pomnik padlim žrtvam vojne za Slovenijo, čeprav kot vidimo, vse bolj očitno tja ne sodi…

Z dodatno žalostjo ugotavljamo, da mnoga takratna in sedanja dejstva, ki jih povsem na novo spoznavamo, le niso »iz trte zvita«, ampak še kako žalostna resnica. Resnica, da je bilo delovanje nekaterih posameznikov in tudi nekaterih veteranskih organizacij praktično ves čas po vojni načrtno in politično motivirano z namenom, da se pomešajo branilci Slovenije z agresorji, se zdi vse bolj verjetna. To pa je za naše občutke nedopustna prevara in skrajno žaljivo ter boleče. Častna straža veteranov vojne za Slovenijo v Rožni dolini pa skrajno nesprejemljivo dejanje. V isti grob pokopati rablja in žrtev pač splošna človeška norma od davnine naprej ne prenese. Vse bolj postaja očitno, da je v naši Sloveniji tudi to mogoče. Na to v prihodnje ne pristajamo več.

Svojci žrtev vojne za Slovenijo zahtevamo, da zastavite vso svojo politično in moralno avtoriteto v bran ljudem, ki so zaslužni za našo priborjeno samostojnost in demokracijo in uveljavite ter zaščitite integriteto časti poštene in pravične obrambe v vojni za Slovenijo. S tem boste največ prispevali tudi k za nas neprecenljivi vrednosti uveljavitve častnega mesta padlih žrtev vojne za Slovenijo v zgodovinskem spominu naroda. V osamosvojitveni vojni je nujno potrebno pregledno in nedvoumno diferencirati med branilci in agresorji ter zagotoviti časten spomin in ponos potomcem tistih, ki so dali največ za samostojno in demokratično Slovenijo – svoje življenje.

Svojci padlih žrtev vojne za Slovenijo