O pristnih očetih slovenske samostojnosti

poljceČetrt stoletja za človeka pomeni zrelost. Zrelost države pa je odvisna od njenih političnih voditeljev.

Ko smo nekateri pred četrt stoletja na prvih demokratičnih volitvah dobili mandat in prestopili prag takratne Skupščine RS, da bi v njej uveljavili politiko demokracije, smo bili s strani posameznih profesionalnih politikovpreteklega obdobja, namesto vzpodbude deležni posmeha in političnega nagajanja. In to samo zato, ker smo hoteli uresničiti stoletne sanje naših prednikov in nas samih; da Slovenija postane samostojna in neodvisna država vseh Slovenk in Slovencev, doma in po svetu.

Tako nasprotovanje je nas, koalicijske poslance DEMOS, le še bolj utrjevalo in vzpodbujalo, da pod njihovimi pritiski ne smemo odstopiti od političnega načrta, da naredimo vse, da Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Zato je DEMOS že pol leta po konstitutivni seji novoizvoljene Skupščine RS, 9. in 10. novembra 1990, odločal in odločil, da 23. 12. 1990 razpiše vseljudsko glasovanje (referendum, oziroma plebiscit), na katerem se bo volilno telo odločilo za nadaljevanje življenja v Jugoslaviji ali pa za odcepitev in ustanovitev neodvisne države Slovenije. Vse to se je zgodilo na dvodnevnem seminarju poslank in poslancev DEMOS-a v vasici Poljče pri Begunjah na Gorenjskem.

Seveda so bila tako kot povsod in v vsaki politiki tudi med nami različna mnenja, kdaj naj bi bil primeren čas za odhod Slovenije iz Jugoslavije. Da je napočil pravi čas, so nas prepričali politični in gospodarski in socialni pretresi kot tudi neobvladljiva inflacija državnih valut. To se je dogajalo po vsej Vzhodni Evropi, kamor je spadala tudi Jugoslavija. Vsak pomislek, da ostanemo še naprej v jugoslovanski skupnosti, je bil za nas DEMOS nemogoča opcija.

Ker smo vsi DEMOS-ovi poslanci čutili moralno in politično dolžnost do predvolilnih obljub, smo se pri sprejemanju zakonodaje in deklaracij, med plebiscitom do dokončne osamosvojitve, vedno uskladili in pred javnostjo nastopali enotno.

Ker je takratna opozicija za osnutek Zakona o plebiscitu o samostojni in neodvisni Sloveniji v celoti glasovala proti, so v naslednjih tednih potekali intenzivni sestanki z opozicijo in predsednikom predsedstva RS. Kljub temu, da so bili pogovori včasih celo nemogoči, smo uspeli in tako je bil 6. decembra 1990 v Skupščini na skupni seji vseh treh zborov sprejet Zakon o plebiscitu o samostojnosti in odvisnosti Slovenije. Za tak sklep je na plebiscitu 23. decembra istega leta glasovalo 88,5 odstotkov vseh volilnih upravičencev. Tako visoka podpora nam je dala nov pogum in zagon pri pripravah in sprejemanju zakonskih in podzakonskih aktov ter deklaraciji, ki jih je država morala imeti na poti v samostojno in neodvisno državno ureditev.

Na poti do te uresničitve nas ni omajal nihče; ne opozorila iz tujine, ne grožnje iz Beograda in še manj javna sporočila opozicije, da bomo v primeru odhoda iz Jugoslavije jedli le še travo, kot tudi ne jutranji pozdravi državnega radia »Dobro jutro, lakota«, ki so se po plebiscitu le še stopnjevali.

Zato me danes zabolijo ušesa, še bolj pa srce, ko poslušam in berem o nekaterih takratnih politikih iz opozicije, ki so zadnji trenutek skočili v zadnji vagon vlaka, ki je že z vso hitrostjo vozil do ‘dneva D’, dneva razglasitve slovenske samostojnosti, 25. junija 1991. In se danes brez kančka sramu ali političnega mačka razglašajo za očete slovenske samostojnosti oziroma jim k temu pomagajo celo nekateri nenačelni zgodovinarji.

Slovenci ne smemo pozabiti, da je bil le dva dni po razglasitvi slovenske samostojnosti, 27. in 28. junija 1991, v Cankarjevem domu ustanovljen Svetovni slovenski kongres, na katerem so v večini sodelovali Slovenke in Slovence, ki so živeli izven Jugoslavije in številni, ki so po izgnanstvu in neizbrisnih krivicah po drugi svetovni vojni, po dolgih desetletjih prvič smeli stopiti na slovenska tla, v katerih še danes ječijo nedolžne žrtve komunističnega režima. Vse to jim je omogočila DEMOS-ova politika.

Številni udeleženci kongresa so v času desetdnevne vojne ostali v Sloveniji in neposredno sporočali svetovnim medijem in politikom njihovih držav, da je napadena samostojna in neodvisna država Slovenija in da vojaška sila Jugoslavije krši njeno suverenost. Od svojih vlad so zahtevali takojšno politično posredovanje velesil in NATA, da se oborožene sile JLA takoj končajo vojno agresijo in naj se umaknejo iz slovenskega ozemlja.

Slovenci po svetu so politike svetovnih velesil zasuli z depešami, v katerih so zahtevali, da Slovenijo priznajo kot samostojno in neodvisno državo. Znano je, da je bila Bela hiša v ZDA zasuta z zahtevami po priznanju. In takrat so svetovne sile šele spoznale, da smo Slovenci narod s svojo kulturo, jezikom in svojim ozemljem, na katerem že tisočletje živi in si oblikuje narodovo identiteto. Zato enotno in z vso narodovo silo, prvič v zgodovini branimo svojo državno in politično ureditev, samostojno in neodvisno državo Slovencev. Svet nas je spoznal in prej kot v letu dni nas je priznala večina držav sveta.

O tem lahko preberemo skromen del zbranih dokumentov v knjigi »Zlata knjiga o slovenski osamosvojitvi«, ki jo je natisnil SSK.

Na svoja dejanja izpred 25 let smo lahko in moramo biti ponosni. Ponos?! Ga še premoremo ali so nam ga ubili? Za te vrednote se v Sloveniji še vedno zavzema le Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve – VSO.

Nerazumljivo pa je, da še tako veliko število slovenskega naroda prisega na pridobitve komunistične revolucije in rdečo zvezdo, ki je po koncu druge svetovne vojne krasila kape slovenskih politikov in tistih, ki so na slovenskih tleh, brez dokazane krivde in brez usmiljena pobili, na deset tisoče slovenskega naroda in deset tisoče ne Slovencev.

“Taki ljudje so zveri in ne ljudje”, je ob terorističnih napadih islamskih skrajnežev na civilno prebivalstvo Pariza, v sožalni brzojavki francoskemu ljudstvu zapisal predsednik slovenskega parlamenta. Z njegovo izjavo se globoko strinjam. Zato pričakujem, da bo slovenski parlament, še v času njegovega predsedovanja, končno obsodil poboje, ki so se zgodili na slovenskih tleh. Upati smem, da bo končnotudi slovenski Parlament sprejel deklaracijo EU in obsodil dejanja slovenskega komunističnega vodstva tistega časa, ki je nad slovenskim narodom zagrešilo največjo genocidno dejanje po drugi svetovni vojni v Evropi.

Želim si, da bi s preudarnimi koraki, z iskrenim obžalovanjem za vse tisto, kar ni bilo dobro in z upanjem, da zmoremo nadaljevali pot samostojne Slovenije, ki je naša, ena in edina, zato si domovina, tako kot mati, zasluži vse najboljše, kar je čutil že goriški slavček.

Oj, mati moja domovina,
ljubezen moja ti edina,
Bog čuvaj dobrotljivi te,
Bog živi te, Bog živi te!

Besedilo je bilo pripravljeno ob priložnosti 25. obletnice zasedanja poslanskega kluba DEMOS v Poljčah leta 1990.