D. Tasič za siol.net: Kršitelji človekovih pravic so po osamosvojitvi ostali na položajih

Eni pravijo, da smo državo dobili prehitro in prelahko, brez prevelikih žrtev. Vsaka žrtev, ki je padala, je ogromna, predvsem za družine umrlih, ampak mogoče smo državo vseeno dobili prelahko in je zato ne znamo ceniti, pravi David Tasič.

Ob bližajoči se 25. obletnici razglasitve samostojnosti smo se pogovarjali z Davidom Tasičem, enim od akterjev afere JBTZ, v okviru katere je bil leta 1988 kot takratni notranjepolitični urednik revije Mladina skupaj z Janezom Janšo, Ivanom Borštnerjem in Francijem Zavrlom aretiran in zaprt zaradi obtožbe o izdaji tajnih vojaških dokumentov.

“Morda sploh še nismo na ravni, na kateri je bil Zahod leta 1990”

“V času osamosvojitve smo se borili za to, da Slovenija pride v civilizacijski krog zahodne Evrope, borili smo se za človekove pravice, svobodo govora, demokracijo in svobodno tržno gospodarstvo, skratka, za vse, kar je na zahodu že bilo razvito, vendar na žalost v tem procesu še vedno capljamo za zahodno Evropo,” meni Tasič.

Pravi, da zaradi pomanjkanja tradicije in neuspešne tranzicije morda sploh še nismo niti na ravni, na kateri je bila zahodna Evropa v smislu demokracije in gospodarstva leta 1990.

Tisti, ki so kršili človekove pravice, so ostali na svojih položajih

Razlogov za neuspelo tranzicijo je po njegovih besedah več. Eden od njih je, da morebiti Demos ni v celoti opravil svoje naloge, čeprav je, kot dodaja, objektivno gledano verjetno tudi ni mogel. “Osamosvajanje je bilo v prvem planu, drugih zelo bistvenih tem, ki bi olajšale prehod v nov sistem, pa se niso lotili, kot bi se morali. Med drugim je struktura oblasti ostala praktično nedotaknjena,” pojasnjuje.

“Isti ljudje, ki so bili do leta 1990 vodilni v podjetjih in odločevalci na sodiščih, v šolstvu in kulturi, so ostali tudi po Demosovem prevzemu oblasti. Ni prišlo do lustracije kot v večini vzhodnoevropskih držav, kjer večina ljudi, ki si je umazala roke s kršenjem človekovih pravic, ni mogla sodelovati v novih oblasti. Pri nas pa se je to kar nadaljevalo,” opozarja.

“Mehki prehod iz totalitarnega režima, ki je bil na začetku zelo pomemben tudi v smislu, da je bilo manj žrtev, je bil po eni strani blagoslov, po drugi pa je pomenil, da so takratne politične strukture in njihovi podporni sistemi, predvsem mislim na tajno politično policijo Udbo, imeli dovolj časa, da se pripravijo na ta prehod. Udba je pripravljala kadre, ki so prišli v nove stranke in v njih zasedli pomembne položaje. Nove stranke so bile tako prepletene z nekdanjo tajno politično policijo,” poudarja.

Pogovarjal se je Aleksander Kolednik. Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.