Stanislav Rožanc o zadnji stavki zasavskih rudarjev

»Če rudarju tistega, kar je delal, ne plačaš, če mu vzameš kos kruha, mu storiš krivico ob vsem napornem delu, ki ga opravlja, potem se bo uprl,« nam je slikovito pojasnil sogovornik Stanislav Rožanc, kaj je bil pred sedmimi leti eden od razlogov, da so se knapi odločili za štrajk.

Več življenj Antonije Odlazek

Tokratno oddajo smo posneli na domu Trboveljčanke Antonije Odlazek, za katero lahko mirno rečemo, da ima več življenj. V prvem delu oddaje je spregovorila o svojem otroštvu, ki ga je preživljala v delavski družini. Že … Beri dalje

I. Gošte: Slikarjeva zgodba (VIDEO)

V tokratni oddaji Sledi korakov smo predstavili zanimivo življenjsko zgodbo slikarja Milana Razborška. Milan je odraščal v rudarsko kmečki družini v Kotredežu pri Zagorju. Skupaj z bratom in skrbno mamo gospodinjo je ob kmečkih opravilih … Beri dalje

Jože Pečnik, človek z velikim srcem za begunce pred vojno v Bosni

Sledi korakov: Jože Pečnik, nekdanji bobnar skupin Mladi upi in Orleki. Jože Pečnik je v svojem življenju zapustil ogromno sledi. Kot glasbenik, kot priden delavec, še največ pa kot Človek z veliko začetnico.

Jožetu v otroških letih ni bilo z rožicami postlano. Pri komaj treh letih je po hudi bolezni izgubil mamo, za nekaj let pa je izgubil tudi vse sledi o precej starejši polsestri. Njegov oče, ki je odraščal v revni in številni družini, se je tudi sam star komaj pet let soočil s smrtjo svojega očeta. Imel je tudi veliko zdravstvenih težav, zato se nikoli ni naučil brati in pisati. Kljub temu in slabo plačani službi v trboveljskem komunalnem podjetju, kjer so mu zaupali le najbolj težavna dela, je sinu Jožetu tudi po smrti žene nudil spodobno otroštvo. Jože je še danes na očeta, čeravno se ga je v otroških letih sramoval, ko so ga sošolci zbadali, da oče pometa ceste, nadvse ponosen. Z očetom sta si kakšen dodaten dinar ali vsaj prigrizek prislužila tako, da sta kmetom pomagala pri različnih opravilih. Oče pa je bil vendarle tisti, ki mu je kljub pomanjkanju, v katerem sta živela, omogočil ukvarjanje z glasbo, šolanje in ga usmeril v pošteno življenje.

„Najbolj lepo je bilo, ko sem očetu prebiral pravljice, ob katerih se je pogosto zjokal,” se spominja Jože, ki ga prijatelji kličejo Joco. Na pragu najstniških let je postal bobnar legendarne skupine Mladi upi, ki so s pesmijo Naš ata, ki govori o očetih rudarjih, zmagali na enem izmed slovenskih festivalov. Po razpadu skupine se je preizkusil še v nekaterih drugih skupinah in po odsluženem vojaškem roku v Prištini še v eni legendarni skupini Orlek. Poleg igranja na bobne je imel pomembno vlogo tudi pri spotih, ki so jih Orleki veliko posneli. V tistem času, ko je bil aktiven pri Orlekih, si je z ženo Emiro ustvaril družina, se došolal vse tja do diplomiranega ekonomista. V času vojne v Bosni je v svojem majhnem stanovanju skrbel za mnoge sorodnike po ženini strani. Kot ednini zaposleni v družini (žena takrat ni imela zaposlitve) je skrbel za begunce iz Bosne, ki so v svoji domovini čez noč ostali brez vsega in so našli zatočišče pri Emiri in Jožetu.

Kot že tolikokrat poprej, je tudi v tej kruti zgodbi imel tisto, kar mnogi nimajo – veliko srce. Tako kot ga ima njegova Emira. To se je pokazalo znova, ko je ob zaprtju trboveljske cementarne, kjer je bil dolga leta zaposlen, ostal brez zaposlitve, a z mnogimi dolgovi novozgrajene hiše blizu Brežic. Kar nekaj mesecev je iskal delo. Na koncu ga je po 150 poslanih prošenj vendarle našel. Zdaj kljub temu, da je ekonomist, dela v eni izmed tovarn kot proizvodni delavec na tri izmene. Ko se je pred meseci ob srečanju z Abrahamom, ko so ga z obiskom presenetili Orleki, usedel za bobne, smo se lahko vsi prepričali, da mojster ostane mojster.

Bogdan Barovič Foto: Boris Šuligoj

Na obisku pri Bogdanu Baroviču

Z oddajo Morda niste vedeli smo bili na obisku pri Bogdanu Baroviču v njegovem ateljeju, kjer ustvarja. Bogdan Barovič je bil svoj čas med bolj znanimi novinarji RTV SLO in radia Kum Trbovlje. Verjetno ga … Beri dalje

Marija Reka: Zmotna ideja razrednega sovraštva vzela številna življenja 

V teh dneh leta 1945 so v Sloveniji potekali množični izvensodni povojni poboji. Tudi na področju Marije Reke. V oddaji lahko prisluhnemo izpovedi Mihe Plaznika, ki se je tik pred ustrelitvijo rešil in svojo zgodbo, bila je posneta oktobra 1994, povedal Leonu Legvartu, ki je v povojnih pobojih izgubil očeta. Tako kot tisoče drugih. Leon Legvart je bil kot vodja zasavskega odbora za ureditev grobov zamolčanih žrtev še posebej zaslužen za postavitev kapele v spomin zamolčanim žrtvam revolucionarnega nasilja iz Zasavja in okolice Celja.

Leon Legvat je maja 1995 na Državno tožilstvo podal tudi tožbo, v kateri je navedel osebe z imeni in priimki, ki jih utemeljeno sumi, da so odgovorne za smrt njegovega očeta. Tožbo je podal z namenom, da doseže očetovo rehabilitacijo. VEČ TUKAJ!

Zmotna ideja razrednega sovraštva vzela številna življenja 

Kapela stoji blizu največjega skupinskega morišča ob cesti Trbovlje-Prebold nedaleč od naselja Marija Reka. V gozdu ob cesti je več morišč. Danes je na kraju grozljivega spomina gost, večinoma smrekov gozd, zrasel tudi nad grobovi žrtev. Tu so pokopane predvsem žrtve iz Zagorja, Hrastnika, Trbovelj in okolice Žalca, Prebolda in Celja. Zadnje so pobili 6. avgusta za zdajšnjim lovskim domom na Vrheh. Tu so bili pomorjeni tudi »razredni sovražniki«. Aretirali so jih po domovih in odpeljali v Trbovlje v kaznilnico Forti, od tod pa na morišče. Te so bile v veliki večini civilisti, v glavnem premožni in izobraženi ljudje, ki so bili slovenski Komunistični partiji na poti že od njenega ustanovnega sestanka na bližnjih Čebinah.

Prebivalci, ki so takrat bivali na tem področju pobojev, so se v glavnem preselili v dolino. Spominjajo pa se pokola in grobišč, ki so jih zaznamovali z lesenimi križem.

Kapelo, ki je bila blagoslovljena 3. novembra 1995, je postavil odbor Zasavje pri Društvu za ureditev zamolčanih grobov Republike Slovenije. Kapela je z leti postala kraj molitve, razmišljanja in sprave.

Na spominski plošči v kapeli zapisan namen njene postavitve:

»To znamenje smo postavili v spomin vsem, ki jim je zmotna ideja razrednega sovraštva na območju Marija Reka-Podmeja po zmagi revolucije od maja do avgusta 1945 vzela življenje. Okoli 2000 meščanov iz Trbovelj, Hrastnika, Zagorja, Laškega, Žalca in okolice Celja, več sto hrvaških civilistov in okoli sto nemških vojnih ujetnikov je tu umrlo nasilne smrti po volji Moči, ki je prezirala božje in človeške postave. 3. septembra 1995.«

V čast rudarskega praznika

Jožetom PotokarRudarstvo v Sloveniji je v zatonu. O nekoč knapovskem Zasavju spominjajo le še nekateri bolj ali manj ohranjeni rovi, jaški, prazni rudarski vozički (hunti) brez premoga (kulma), rudarske stavbe in nekatere stanovanjske hiše, ki so bile zgrajene za rudarske družine. V eni takšnih večstanovanjskih hiš smo se pogovarjali z upokojenim rudarjem in slikarskim umetnikom Jožetom Potokarjem. Cvrčo, kot mu rečejo prijatelji, se je spominjal svojega otroštva v naselju Terezija v Trbovljah, pred obnovljenim rovom Terezija o svojih knapovskih letih, v svojem ateljeju nedaleč stran pa o svojih ustvarjalnih letih, ki so ga pripeljala med najbolj prepoznavne zasavske in slovenske slikarje. Jože Potokar- Cvrčo je bil tudi v tej oddaji tak kot je vedno Preprost, navihan in brez dlake na jeziku. Vse v čast rudarskega praznika, ki je 3.julija.