Tokratno oddajo smo posneli na domu Trboveljčanke Antonije Odlazek, za katero lahko mirno rečemo, da ima več življenj. V prvem delu oddaje je spregovorila o svojem otroštvu, ki ga je preživljala v delavski družini. Že zgodnje otroštvo jo je zaznamovalo s smrtjo njene starejše sestre in leta kasneje še s smrtjo brata.
Sredi šolanja za ekonomskega tehnika sta s štiri leta starejšim otroškim prijateljem začela hoditi s kasnejšim življenjskim sopotnikom Leopoldom Odlazkom. Njen Lubo, kot so ga klicali prijatelji, je avtor zanimive knjige Med hauzi (Takšne in drugačne iz Žabje vasi), kjer je opisal življenje v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni. Bil je tudi tisto, ki je svoji ženi, naši sogovornici trdno stal ob strani, ko se je stara 38 let prvič soočila z rakom. Po odstranitvi dojke se je kmalu soočila še z dvema preventivnima ginekološkima posegoma.
Ob službi, svojim zdravstvenim težavam je nekaj let skrbela in negovala bolno taščo. Nekaj mesecev po njeni smrti se je rak ponovno pojavil na mestu, kjer so ji pred leti že odstranili dojko. Znova je bila potrebna operacija, obsevanje in hormonska terapija. V letu 2008 se je rak na črevesju pojavil tudi njenemu možu. Po dolgih letih borbe s to zahrbtno boleznijo se je rak razširil na druge organe in pred nekaj leti je Antonija postala vdova.
Kljub temu, da so njeno družino (ima še hčerko in sina) zaznamovale bolezni in hude preizkušnje, je našla dovolj energije, da se je aktivno vključila v lokalno skupino za samopomoč bolnikov z rakom. Za svojo nesebično delo je prejela tudi najvišje občinsko „Prvo junijsko” nagrado. Aktivna je ostala tudi po moževi smrti.
Ob koncu oddaje je še opozorila, kako pomembni so samo pregledi, redne kontrole pri zdravnikih, sploh še, če je imel kdo v družini raka. Zelo pomembno pa je imeti tudi zdravnika, ki se poleg strokovnega znanja zna tudi pogovarjati in bolniku prisluhniti. Sama je pri tem imela srečno roko, manj njen pokojni mož Lubo.
