Mihael Cenc: ”Nečloveško dogajanje v zaporu me je oddaljilo od verovanja v neko humano družbo.”

Tokratno oddajo Sledi korakov, ki smo jo zaradi izredne dolžine razdelili na dva dela, smo posneli na Gorenjskem na domu nekdanjega političnega zapornika Mihaela Cenca.

Danes 89- letni pesnik in razumnik je navkljub vsemu, kar se mu je v življenju zgodilo, ostal človek z vedrim a realnim pogledom na svet, v katerem živimo. Zagotovo sledi njegove človeške veličine vodijo v njegova otroška leta, ki jih je preživljal v, za takratne čase precej liberalni, družini očeta koroškega Slovenca in mame Dolenjke. Predvsem mamina zgodba in izkušnja s takratnim lokalnim župnikom je tragična. Ko je komaj osemnajstletno dekle zanosilo, ji župnik ni pomagal oziroma jo podprl, da bi lahko v miru vzgajala svojega otroka, ampak jo je javno v pridigi označil za nesprejemljivo oziroma nespodobno dekle. Posledično je svojo hči dala v rejo. Preden je spoznala Mihaelovega očeta, je kot služkinja delala celo pri znameniti ljubljanski družini Josipa Vidmarja.

Mihael, ki je odraščal pri vernemu očetu pismonoši in mami, ki je zaradi slabe izkušnje vero odklanjala, je šele v poznem otroštvu spoznal svojo polsestro in z njo vse do njene nesrečne smrti ostal v stikih. Vojni čas njegovo družino ni zaznamoval s smrtjo ali drugimi večjimi težavami. Po vojni se je aktivno vključil med takratno mladinsko organizacijo, kjer je tudi zaradi mnogo prebranih knjig ruskih in francoskih klasikov, pridobil veliko znanja in bogat besedni zaklad. Poleg tega je v povojnem pomanjkanju verjel in se aktivno zavzemal za nek nov pravični svet. Tudi zaradi tega je bil vsako leto na eni izmed brigadirski akciji. Kmalu so njegovo znanje, javno nastopanje, pesništvo in tudi delavnost opazili in ga poslali v Beograd v novinarsko in diplomatsko šolo. Ker je bil precej svobodomiseln, veliko se je družil tudi z ljudmi nekdanje buržuazije in je pogosto opozarjal na pravični novi svet, ki se je oddaljeval, so ga aretirali in začeli obravnavati kot sovražnika države.

Ob koncu prvega dela pogovora je opisal čas, ki ga je preživel v preiskovalnem zaporu. Nečloveško dogajanje v zaporu ga je oddaljilo od verovanja v neko humano družbo oziroma državno politično ureditev. Še več, spoznal je, da sploh ni humana, ampak predvsem grozna.