Ivana ali Ivanka Šparlek, kot jo kličejo prijatelji, zadnja leta živi v domu starejših na Izlakah. Še vedno pa občasno za nekaj dni odide na svoj dom v Zagorje, kjer si tudi kaj sama skuha. Njene misli so kljub temu, da je dopolnila štiriindevetdeset let še vedno zelo bistre.
Očetu v spomin je aktivna članica Društva generala Maistra za Zasavje
Najbolj je ponosna, da je bil njen oče Maistrov borec in med tistimi, ki se jim lahko zahvalimo, da je Slovenija v takih mejah kot je. Pravi, da ji je oče pogosto pripovedoval o generalu Rudolfu Maistru, ki je od vseh zahteval red in disciplino, sam pa se je pogosto pohvalil, da je skrbel za generalovega konja. Očetu v spomin in ker je tudi sama ponosna na vse tisto, kar je žal dolga leta pozabljeni Rudolf Maister storil za Slovenijo, je aktivna članica Društva generala Maistra za Zasavje, ki ga uspešno vodi njen prijatelj Emil Štern, ki Ivanko pogosto obišče. Tako kot je imel njen oče v otroštvu težko življenje, ko je moral živeti pri tujih ljudeh, je imela tudi naša sogovornica težko življenje. Čeravno si je, ko je spoznal „županovo Micko“, uredil lepo življenje s kar osmimi otroki. Ivanka je bila med njimi najstarejša.
Z možem sta skupaj preživela srečnih šestdeset let življenja
Ivanka je bila kot mlado dekle leta 1942 ob partizanskem napadu na avtobus blizu Trojan hudo ranjena. Še danes se z grozo spominja vseh mrtvih in ranjenih na avtobusu, tudi sosedovega enajstletnega fanta. Njo je krogla zadela blizu hrbtenice in v notranjosti povzročila pravo razdejanje. Posledično je dva meseca preživela v bolnišnici in zaradi rane kasneje z možem nista mogla imeti potomcev. Z možem, ki ga je spoznala že pred vojno in je bil v času, ko je bila ranjena, rekrutiran v nemško vojsko, sta skupaj preživela srečnih šestdeset let življenja. Vse do njegove smrti. Povedala nam je, da sta se vzela, ko se je vrnil iz vojnega ujetništva v ZDA, kjer mu ni bilo hudega.
Veliko sta delala in tudi lepega zaužila, saj pravi, da v jeseni življenja štejejo le spomini in dobra dela. Današnji svet se ji zdi preveč hiter, tehničnega napredka se kar malce boji. Rajši kot da bi se priučila sodobni tehnologiji, prisega na branje revij in tudi kakšno knjigo pogosto vzame v roke. Še vedno skrbi tudi za svojo dobro fizično kondicijo. V domu starejših se redno udeležuje telovadnih uric. Tudi na sprehod po lepih Izlakah se pogosto odpravi. Zato niti ne čudi, da pri svojih 94. letih deluje kot mladenka.
