Hrepenim po tvoji bližini, Gospod. Želim odpreti vrata svojega srca, ampak zdijo se težka. Kot kakšna težka grajska vrata, ki jih je morala odpirati služinčad. Vem, da teže vrat ne morem spreminjati, lahko pa jaz sama postanem močnejša, da bom vrata laže odprla tvoji milosti.
Bližala sva se vsak svoji kavi, ko ji, kot kaže, ni dalo miru, zakaj smo ves čas v istem kraju. Saj ne, da z majhnimi otroki ne moreš imeti aktivnega dopusta, toda to ima vsaka družina po svoje. In sem ji razložil, da mi pač uživamo. Da smo zgolj skupaj. Da delamo traparije. Da se sprehajamo in gremo na izlet.
Zmagali bomo, ko si bomo zaupali, da vsak zna in zmore opraviti delo, ki mu je zaupano oz. je zanj prevzel odgovornost. Zmagali bomo, ko ne bomo potrebovali papirjev za dokaz, da smo nekaj opravili, inšpektorjev in nadzornikov, ampak mentorje, ki bodo vajencem stali ob strani in jih vodili.
Na predvečer praznika je večerna maša, ob primernem vremenu zunaj, po njej pa procesija z lučkami in blagoslov na vse strani neba. Praznični maši sta ob 8. in 11. uri, pri vsaki poje kakšna pevska skupina.
Verjamem tudi, da nas posvetitev vse usposablja tudi za kljubovanje nepravičnosti, nasilju nad drugimi ter spodbuja k plemenitosti in človekoljubni solidarnosti, saj je prizadevanje za pravičnost srčika človekovega hrepenenja in prizadevanja.
Z uveljavitvijo teh dveh sprememb bi bila učiteljem pot do napredovanja v naziv svetnik izredno otežena. Ne moremo verjeti, da bi bil prav to lahko cilj predlagatelja. Sprašujemo se, kdo so predlagatelji spornih sprememb pravilnika.
O hujskaškem (sovražnem) pisanju nekaterih bralk in bralcev One brez dejstev, argumentov sem poslala na Ono kar nekaj kritičnih pisem, ki pa niso bila objavljena. Le zakaj, sprašujem uredništvo, gospo Aido in bralce hujskače. Koga boli resnica?
Diktatorski režimi, posebno še komunistični, priznajo kot partnerje samo tiste, ki se jih bojijo, ker lahko povzročijo njihovo lastno pogubo in izgubo moči. To nam mora biti vsem jasno, odkar imamo opraviti z rusko agresijo v Ukrajini.
V nedeljo, 7. avgusta, je bilo 34. Romanje treh Slovenij, matične, zamejske in zdomske, ki ga tradicionalno organizirata Rafaelovq družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov. Kot običajno se je začelo ob 10.30 s predavanjem Giorgia … Beri dalje
Iz današnje Božje besede razberemo, da odprtost za različnost in dobra volja, ki jo imamo, ne bosta zadostovali. Pač pa naj imamo ledja opasana in svetilke prižgane, da odpremo Božjemu Sinu, ko potrka. In potrkal bo na vrata srca slehernega izmed nas, ker želi, da bi imeli življenje in ljubezen že sedaj, ko trpimo mnogotere preizkušnje.
Desetič, v Sloveniji se je moderno prepirati, žaliti druge, jim groziti, skratka se skrajno sovražno obnašati. Prek vseh meja. Kdo je za to kriv, si dogovorite sami. Dvomim, da tisti, ki smo bili proti lustraciji tistih, ki so pobijali lasten narod, ki so nam tudi v šolah lagali o narodnoosvobodilnem boju.
SIESC nas je tudi letos povezal kot člane velike evropske družine. Zanimivi so naši pogledi na zgodovino, na sedanji trenutek in na našo skupno, evropsko prihodnost. Seveda so zelo različni, glede na demokratično tradicijo držav, iz katerih prihajamo.
Odnose gradimo na igrišču, na zabavah, na druženju, vsepovsod. Tudi v politiki, ki me je prevzela. Verjetno je tukaj še najtežje, ker je težko prepoznati iskrenost in resnično željo po sodelovanju. Pa naj bo to v lokalnem ali širšem okolju. A da se. Vendar sem do sedaj spoznal tako čudovite ljudi.
Če nam bodo še naprej vladali politiki, ki se uklanjajo ekofanatikom, je zelo blizu scenarij, da se vrnemo nazaj na začetek – v jame. Seveda samo tisti, ki jim bo to apokalipso uspelo preživeti. In lok iz jame v jame se bo zaključil.
Slovenija ni samo razdeljena, ampak tragično razklana na dve polovici. Na eni strani vse globljega prepada so privrženci domoljubja in demokracije, na drugi pa napredni jugonostalgiki, kulturni marksisti, ekološki nasilneži in rentniki. Prvim je vodilna … Beri dalje
Sodobna umetnost se zdi, da ima malo ljubiteljev. Je to res ali se le premalo pogovarjamo o tem?
Zato je še kako pomembno, kar je novopečeni poslanec Jonas Žnidaršič pravilno ugotovil, da namreč slovenski narod ni zrel za odločanje o lastnih interesih. Seveda to drži tudi za primer Jonasove izvolitve. Sicer pa, narod ni butast sam po sebi, pač pa predvsem toliko, kolikor je butasto ali lažno informiran. Zato je boj za RTV Slovenija boj za normalno informiranost.
Zapis o intervenciji izraža pogled na situacijo skozi moje oči. Verjamem, da je vsakega posameznika pestila drugačna skrb, drugačni izzivi, nikomur ni bilo lahko, cilj pa smo imeli vsi isti. Resnično vesel sem, da sem del tako tako organizirane nesebične skupine ljudi.
Drznil si bom malo odpočiti in iti na dopust. Da si zbistrim misli in potem s polno paro naprej. Dragi bralci in sodelavci Časnika, spočijte se, naužijte se lepot in čudes časa, ki nam je dan. Uživajte življenje in živite ga.
“Hvala Vam, da vidite, da ne samo, da se trudimo, ampak da v to delo, v vsako sekundo svojega dela damo celega sebe, za seboj in v celoten način življenja potegnemo svoje otroke, starše, partnerje, službo, čas.”