Če razumemo ali tudi ne: star Indijanec je med prvo vožnjo z avtom po eni uri izstopil in sedel na rob ceste. »Kaj pa želiš?« so ga vprašali, »ti je slabo?« – »Ne,« je dejal, »samo počakati moram, da me dohiti moja duša …«
V gorah človeka dohiti duša. Tam, kjer se gozd umakne in sprosti pogled, pri počitku ob gorskem jezeru, pri pogledu na megle, ki se vlečejo po dolini, ali ob igrah oblakov. Delček brezčasno vzvišenega zajame tudi nas. Pri njih se otroci naglice učijo dragocene umetnosti mirnega bivanja …
Ob koncu zapisanega se avtor sprašuje: Je res, da se danes človek ne more povzpeti k Bogu v doživljanju narave? Je res, da smo se z našo tehnološko in izkoriščevalsko miselnostjo toliko odtujili naravi, da je vsaka romantika in vsako poglobljeno doživljanje Neskončnega v naravi odveč? Kaj doživljajo ljudje sredi gorskega ledenika in na plezalnih previsih? Morda nam njihove izpovedi povedo nekaj popolnoma drugega, kot nam govorijo razni teoretiki napredka in civilizacije. – Tako je razmišljal in zapisal o »človeku z gora« Reinhold Stecher, ki je trideset let kot duhovnik živel z mladino, kasneje pa bil škof v Innsbrucku.
Moja srečevanja s kredariško Marijo Snežno
Za vse tiste Slovence, ki tako čutimo, imata zapisana misel: »Ti boš, Marija, s Triglavom živela in varovala boš gore in nas,« ter kapela Marije Snežne na Kredarici – pa tudi druge v naši lepi Sloveniji – poseben pomen. Tudi zame! Letos še posebno, ko obhajamo trideseto obletnico blagoslovitve. Primerna je zato čestitka, ki naj bo tudi tvoja, draga bralka in bralec. Takole ji voščim:
Za trideseti rojstni dan ti želim, Marija Snežna na Kredarici pod očakom Triglavom, s soncem obsijano nebo, veliko radostnih planincev, varnih korakov na njihovih poteh, polno lepih doživetij, ki naj napolnjujejo pogumne planince tudi v dolini! Hvaljeno bodi tvoje slavno vnebovzetje!
Leta 1969, po končani gimnaziji, takratni srednji verski šoli v Vipavi in malem semenišču, sem se s sošolci in nekaterimi vzgojitelji iz bogoslovja prvič povzpel prek Planike na Triglav in se spustil na Kredarico. Ob prvem srečanju s Kredarico se kot maturant spominjam praznega prostora na mestu, kjer danes stoji kapela. Čutiti je bilo, da nekaj ni prav, da nekaj manjka planincem. Zato me nič ne preseneča, da je bila gradnja nove kapele Marije Snežne eden prvih podvigov po naši osamosvojitvi. Dasi k njej romamo nekateri redno, drugi bolj poredko ali zgolj slučajno, je za nas, Slovence, pomembno, da vemo, da je tam, na svojem mestu pod Triglavom. Tam Marija pazi na nas.
Prav zato se rad vzpenjam po poti iz Krme, čez Kalvarijo, k Mariji Snežni na Kredarico, včasih pa še na Triglav.
Osrednje praznovanje na Kredarici je na veliki šmaren
Cerkvena slavja na Kredarici, v najvišjem svetišču na tleh države Slovenije – 2515 metrov nad morjem in 348 metrov pod vrhom Triglava so: 5. avgusta, na praznik Marije Snežne, 15. avgusta, na praznik Marijinega vnebovzetja, veliki šmaren, in 8. septembra, na praznik Marijinega rojstva, mali šmaren.
Osrednje praznovanje, ko se zbere na Kredarici največ planincev romarjev, je na praznik Marijinega vnebovzetja. Ob letošnjem praznovanju, ki je zaznamovano s koronavirusom, bom Mariji na oltar položil v zahvalo srebrni šopek za 25 let mojega rednega obhajanja tega praznika na Kredarici. Ob prijetnem, vendar ne lahkem duhovniškem poslanstvu pri bolnikih skozi skoraj štiri desetletja sem hvaležen vodstvu ljubljanske nadškofije, da smem po odličnem in zavzetem pastirju dovške župnije in Kredarice Francetu Urbaniji skrbeti za maše na Kredarici. Sicer pa je vzpenjanje po stopnicah Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani k bolnikom in vzpenjanje na Kredarico zelo podobno: zahtevno, pa tudi osrečujoče.
O Aljaževem stolpu na Triglavu in kapeli Marije Snežne na Kredarici
Triglavski župnik Jakob Aljaž se je rodil 6. julija 1845 in umrl 4. maja 1927. Na Šmarni gori je Glasbena matica 1935 Aljažu v spomin postavila spominsko ploščo z napisom:
»Triglavski župnik, ljubil si višine, po njih si romal, molil, pesmi pel, premnogo src za njih lepoto vnel, zdaj ti hvaležno hranijo spomine.«
7. avgusta 1895 je bilo odprtje stolpa. Aljaž je pel na slovesnosti kleče in s solzami v očeh. Aljažev stolp je ob nevihtah že marsikomu rešil življenje.
Prvo kapelo je dal na Kredarici na višini 2515 m in 348 m pod vrhom Triglava, postaviti triglavski župnik Jakob Aljaž leta 1896, da bi verni planinci lahko bili ob nedeljah pri maši. Svojemu namenu je služila do jeseni 1952, spomladi 1953 so jo našli porušeno.
V sredo, 19. avgusta 1992, je novo kapelo Marije Snežne na Kredarici blagoslovil ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar.
Blagoslovitvi nisem prisostvoval. Pripovedujejo, da se je slovesnosti udeležilo okoli šest tisoč ljudi. To je bilo tudi največ, kar se jih je kdaj zbralo na Kredarici. Ob okoli 50 duhovnikih je vodil slovesnost takratni ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Duhovnik, ki je bil na slovesnosti, je pripovedoval, da so nadškofu hudomušno očitali, da se je pripeljal s helikopterjem. On pa jim je odgovoril, da je bil pred mašo v spovednici, kakor se spodobi za duhovnika, da je na voljo ljudem za pogovor in spoved.
Moji najljubši spomini na Kredarico
Med mnogimi bom omenil tri. Prvo je vsakoletno romanje žensk po operaciji dojke. Več deset žensk različnih starosti se je po onkološkem zdravljenju vrsto let v spremstvu gorskih reševalcev in prostovoljcev povzpelo čez Pokljuko in Kredarico do Aljaževega stolpa na Triglavu. Nepozabni so spomini, da sem smel ob prihodu na Kredarico vsaki od udeleženk izročiti vrtnico in ji čestitati. Prav tako tudi na vrhu pri Aljaževem stolpu. Nepozabne so bile tudi maše v kapeli po vrnitvi s Triglava. Ženske, ki so v življenju prehodile težka leta zdravljenja, so vso utrujenost in veselje, da jim je uspelo, položile na oltar in Primarij vseh primarijev, Jezus Kristus, je sprejel njihov trud v gore in sploh vse v življenju. Kakšna sreča je sijala iz njih, nič manjša pa tudi z obrazov vseh, ki smo smeli biti z njimi.
Slovenska vojska je bolnike in invalide s helikopterjem odpeljala na Kredarico
Kot drugo zapišem spomin ene od udeleženk, ko smo 8. septembra 2008 poleteli s helikopterjem Slovenske vojske na Kredarico.
»25 invalidov, spremljevalcev in prijateljev se nas je zbralo na prizorišču začetka naše leteče odprave, na Rudnem polju na Pokljuki. Helikopter nas je že čakal v stanju pripravljenosti, zato smo se s svetlobno hitrostjo presedli iz avtomobilov na vozičke in vanj. Helikopter je bil premajhen za vse, leteli smo v dveh skupinah in tako varno dosegli vrh. Niti še nisem dobro dojela, da sem resnično deležna te prečudovite milosti, ko smo se že odlepili od tal in poleteli. Vožnja do Kredarice je trajala slabih pet minut, a v meni je pustila močan vtis in prevzetost nad izjemno širino zelenih gozdov, veličino pogleda od daljnega obzorja, nebesnega svoda, modrine Bohinjskega jezera do bližnjih vrhov, pašnikov, osamelih viharnikov in planšarskih koč. Počutila sem se svobodno, močno, a hkrati šibko in krhko. Ko se dvigaš nad trdoto tal v neskončnost pogleda, se šele prav zaveš, kako majhno in nebogljeno bitje si v primerjavi z vsem, kar obstaja.
Ko smo pristali na Kredarici, so nam na pomoč priskočili spremljevalci, vojaki, planinci in nas na vozičkih prepeljali ali prenesli do koče, kjer smo potem skupaj podoživljali polet, občutke veselja in hvaležnosti ter uživali ob pogledu na vrh Triglava, Aljažev stolp in planince, ki so se vzpenjali po strmem robu do vrha ali se varno spuščali nazaj. Pod toplimi sončnimi žarki so nas preplavila močna čustva zaradi uresničenega cilja, plemenitosti in dobrovoljnosti mnogih zagnanih, a tudi pomembnih ljudi iz vrst Slovenske vojske, Planinske zveze Slovenije in še koga.
Potem so nas prepeljali do kapele Marije Snežne, kjer smo obhajali sveto mašo. S tem smo našemu pohodu dali najlepši in najgloblji pečat, ki bo ostal neizbrisen v našem spominu.« (Osebni arhiv)
O, kako bi bili mnogi veseli, če bi nam to uspelo čim večkrat ponoviti!
Maša na Kredarici na veliki šmaren je posebno veselje
Moj tretji spomin je vezan na že omenjeno vsakoletno največje slavje pod Triglavom ob prazniku Marijinega vnebovzetja. Priprave nanj se začenjajo že tedne pred praznovanjem. Običajno grem prej na Kredarico, da prezračim kapelo in prinesem vse potrebno za mašo. S tem olajšam skrb duhovnikov, ki v poletnih mesecih prihajajo v gore, da imajo vse potrebno za mašno daritev. Po povabilu na radiu Ognjišče in zapisu v slovenskem katoliškem tedniku Družina udeleženci avgustovskega praznovanja pri meni rezervirajo prenočišče. Ob dobrem sodelovanju z oskrbnikom koče na Kredarici zasedemo kar velik del ležišč, ki jih ima na razpolago koča okoli 350. Ko popoldne prihajajo planinci na Kredarico, sem na voljo za spoved in pogovor.
Na predvečer praznika je večerna maša, ob primernem vremenu zunaj, po njej pa procesija z lučkami in blagoslov na vse strani neba. Praznični maši sta ob 8. in 11. uri, pri vsaki poje kakšna pevska skupina. Pri mašah je poseben blagoslov zakonskih parov, pa tudi tistih, ki se pripravljajo na družinsko življenje. Spomnimo se tudi vseh romarjev planincev, ki so se ponesrečili v gorah. Zanimiv je podatek, da so ta dva dneva prisotni pohodniki iz približno šestdesetih župnij. Šopek z domačega vrta, ki ga redno prinesem iz doline, pa predstavlja vse starejše, bolnike in druge, ki ne morejo na pot v gore. Tem namenim tudi jutranje praznično javljanje po radiu Ognjišče in blagoslov izpred kapele. Ob največjem praznovanju na vrhu Slovenije naj omenim še to, da je v triglavski kapeli kdaj tudi poroka ali slovesnost ob obletnici poroke.
Pa še nekaj vam zaupam, zelo življenjski nasvet, ki ga ponavljam ob različnih srečanjih, ne le na vzpenjanju v gore: V življenju je potrebno, da imaš cilj, ob sebi dobre ljudi in da hodiš (delaš …).
Kapele in cerkve v slovenskih v gorah
Kapela Marije Snežne na Kredarici (2515 m)
Kapela sv. Cirila in Metoda, Molička planina (1749 m)
Kapela Marije Snežne, Krvavec (1692 m)
Cerkev sv. Uršule, Uršlja gora (1678)
Kapela sv. Cirila in Metoda, Peca (1644 m)
Kapela Marije Snežne, Menina planina (1461 m)
Kapela sv. Janeza Krstnika, Kofce (1394 m)
Kapela Jezusa Dobrega pastirja, Golte (1371 m)
Kapela sv. Ane, Pohorje, pri Grmovškovem domu (1362 m)
Cerkev sv. Urbana, Kozjak (1328 m)
Kapela sv. Antona, Biba planina (1315 m)
Kapela sv. Antona Padovanskega, Pokljuka (1260 m)
Kapela Marije, Kraljice miru, Uskovnica (1178 m)
Kapela Marije Pomagaj, Tamar (1106 m)
Cerkev sv. Hieronima, Nanos (1019 m)
Omenil sem le nekatere cerkve in kapele. Bogoslužja v njih so občasno. Več podatkov dobite pri duhovnikih, ki so odgovorni za posamezne gorske postojanke, in na internetni povezavi.
Redna bogoslužja v gorah poleg maš na Kredarici
* Letos mineva že 25 let, odkar se je med helikopterskim usposabljanjem na Okrešlju zgodila najhujša nesreča v zgodovini Gorske reševalne službe. V nesrečnem spletu okoliščin je 10. junija 1997 umrlo pet gorskih reševalcev. Vsako leto ena od enot Gorske reševalne službe pripravi slovesnost z mašo pri spominskem znamenju na Okrešlju. Letos smo počastili njihov spomin 11. junija.
* Na Kopah na Pohorju (1362 m) je kapela sv. Ane od leta 1997, ko je bila na novo postavljena in blagoslovljena. Vsako leto zadnjo nedeljo v juliju obhajamo Anino lepo nedeljo. Vsako prvo soboto v avgustu pa obhajamo planinski dan invalidov, kar združujemo s sveto mašo pri kapelici. Dostop na Kope: iz Slovenj Gradca ali pa iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu. Torej: Mislinja-Šmartno-Kope (glej smerokaz!).
* Škrlatica je druga najvišja gora v Sloveniji. Na vrhu stoji križ, po katerem lahko s sosednjih gora hitro prepoznamo vrh. Vsakoletna sveta maša na Škrlatici je v spomin na blagoslovitev križa 1. avgusta 1996, ko se je pri sv. maši zbralo štiristo planincev. Takrat je bil križ postavljen drugič. Prvi je bil postavljen leta 1934 in ga je škof Gregorij Rožman blagoslovil 4. avgusta 1935. Na Škrlatici je bil vse do leta 1953, ko so ga podrli in vrgli v severno steno.
Še nekaj zanimivosti v zvezi s Triglavom
Nekaj jih je zbral Janez Gartner.
* Za vetrove na Kredarici je povsem običajno, da posamezni sunki dosegajo hitrosti čez 200 km/h.
* Največja višina zapadlega snega, 7 metrov, je bila izmerjena v aprilu 2000.
* Slovenci smo na Triglav prignali osla, prinesli lestev, kolo in še marsikaj drugega.
* Najvišje stalno delovno mesto v Sloveniji imajo vremenski opazovalci na Kredarici (2515 m).
* Najstarejša planinka, ki je brez pomoči drugih prišla na Kredarico, je bila stara 92 let. Spremljali sta jo 72 let stara hči in vnukinja. Njen podpis z vtisi hranimo v Zlati knjigi, v katero se vpisujejo vsi, stari nad 70 let.
* Prvi pogovori in dejanja v zvezi z osamosvojitvijo Slovenije so potekali tudi v Triglavskem domu.
* Ali veste, da se za cerkveno poroko v kapeli na Kredarici vsako leto odloča več Slovencev?
* Leta 2000 so vrhniški pritrkovalci nesli čez Kredarico na Triglav male zvonove in pritrkavali pri Aljaževem stolpu.
* Med drugimi godbami, ki so se povzpele na Triglav, je bila v letu 2021 tudi Godba Dobrova-Polhov Gradec.
* Slednje pa ni nujno, da preberete. Na Kredarici sem bil nekaj večkrat, kot imam let. Pa naj ostane uganka. – Kolikokrat pa si bil ti na Kredarici?
