Joc Žnidaršič je za vedno odšel, a njegova zasluga za razvitje slovenske trobojnice na vrhu Triglava ostaja za vedno

Čeprav je minilo že enaintrideset let, spomina na razvitje slovenske trobojnice, takrat še brez grba, na vrhu zasneženega Triglava, ni treba posebej osveževati. Z vestjo, da je za vedno odšel Joco Žnidaršič, legenda slovenskega fotoreporterstva, mednarodni mojster fotografije, fotoreporter, urednik, Prešernov nagrajenec in prvi Slovenec, ki je dobil nagrado World Press Photo, so spomini oživeli.

Letos oktobra me je poklical. Posredoval mi je elektronski naslov pisarne v Luksemburgu, ki se zanima za fotografijo “osamosvojitvenega” Triglava. Takrat, 12. 6. 1991, sem bil tudi sam, kot novinar, priča zgodovinskemu dogodku na temenu slovenske svete gore. Rekel mi je, da bi radi moj posnetek, na katerem on razporeja gorske reševalce in alpiniste, ob dvignjeni zastavi, takrat še brez grba, s prižganimi baklami.

Mojster Joco, takrat urednik fotografije Dela in tudi vzornik, se je z nizom teh fotografij za večno zapisal v zgodovino. Lani je, v pogovoru za MMC, po odmevni razstavi v CD, Joco Žnidaršič – Leta preloma, dejal, da je bila ideja o zastavi na vrhu Triglava, kot naslovnica posebne priloge Dela, izrečena na kolegiju urednikov. Nato se je uresničevala v skupini, ki je snovala scenarij razglasitve samostojne Slovenije. Joco je poklical Janeza Brojana, gorskega reševalca iz Mojstrane, ki je zbral večjo ekipo alpinistov in reševalcev, ki so poskrbeli za vse ostalo. Od sestavljivega droga do goriva za prižig bakel. Pilota policijskega helikopterja Jože Brodar in Rajko Špitaler sta pripeljala na vrh gore vso ekipo. Za filmski zapis ikonografske postavitve nove slovenske zastave je poskrbel snemalec TV Slovenija Janez Kališnik.

Joco mi je v SMS sporočilu 17. oktobra letos pripel še dve sveži fotografiji. Na prvi mavrico, ki se napaja v Ukancu in se pne čez njemu tako ljubo Bohinjsko jezero. Na drugi je, ob trasi PTS, v bližini Kosez, ob mladem deblu sadike, fotografiral okroglo oznako na tleh z napisom “Najlepša pot” in pod njo izpisanim njegovim imenom in priimkom. Njegova, istoimenska monografija je poklon Ljubljani, nekoč obdani z obročem.

Včeraj in danes sem šel pogledat še nekaj drugih njegovih, podpisanih monografij. Vzgib, ki je pripeljal Joca do nagrade svetovnega slovesa, World Press Photo, so bili vsakoletni jesenski pohodi žensk na Triglav v organizaciji Dela in kasneje Slovenskih Novic. Tistega leta je šel iz doline proti Kredarici z meteorologoma, ki sta spremljala nosaška konja kmeta Psnaka iz Krme na Kredarico. V svežem jesenskem snegu je enemu konju zdrsnilo, zakotalil se je, ovešen s tovorom po pobočju, s spremljevalcem vred. Joco je ta snežni “ples” začel prisebno dokumentirati na črno beli film. Izbor, poslan na Nizozemsko, je dobil svetovni odmev.

Joco pa ponovno potrditev, da je treba biti pravi čas na pravem mestu.

Življenje je vse to, kar ostane za nami, je to, po čemer se nas spominjajo, je to, kar ostaja in daje popolnost nekega prostora in časa.

Joco, počivaj v miru. Družini in svojcem pa iskreno sožalje !