240 let od prvega vzpona na Triglav in 125 let Planinske zveze Slovenije

Pogled na Triglav /arhiv Časnik
Planinska zveza Slovenije praznuje 125 let obstoja /arhiv Časnik: pogled na triglav

Dne 27.februarja je minilo 125 let, od kar je bil l. 1893 prvi občni zbor Slovenskega planinskega društva, predhodnika Planinske zveze Slovenije. Letos mineva tudi 240 let od prvega vzpona na najvišjo goro Slovenije, Triglav, ki je tudi eden najmočnejših narodnih simbolov Slovencev, ne glede na današnje državne meje. Obenem je letos organizirano slovensko planinstvo staro častitljivih 125 let. Takrat je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, ki ga uradno štejejo za predhodnika današnje Planinske zveze Slovenije (PZS). Ta združuje kar 290 planinskih društev in klubov. Skupaj imajo več kot 57.000 članov, od katerih so nekateri tudi iz drugih držav. To je najbolj množična prostovoljna športna organizacija v Sloveniji.

Ob tem naj spomnimo, da je letos tudi 122-letnica Soške podružnice SPD oz. uradno ustanovljenega posoškega planinstva. Njegovo ilegalno glasilo PK Krpelj predstavlja nepretrgano navezo planinstva v Posočju. Izhajati je začelo malo kasneje, kot je bila ustanovljena podružnica, ter izhaja še danes pri PD v Tolminu.

Planinska zveza Slovenije – začetki organiziranega planinstva v Sloveniji

Ko se je konec 60. let 19.stoletja v Srednji vasi v Bohinju zbrala skupina planinskih navdušencev s kaplanom Ivanom Žanom na čelu, ki so začeli najprej urejati poti na Triglav. V ta namen so pod njim zgradili zavetišče na Prodih (v bližini današnjega Doma Planika). Mnogi so ga imenovali kar Triglavski tempelj, saj so v njem tudi molili. In prav takrat so imeli v načrtu ustanovitev prvega slovenskega društva. Želeli so se poimenovati Triglavski prijatelji. Kranjskemu deželnemu predsedstvu so poslali v potrditev društvena pravila, a so bila leta 1872 zavrnjena. Čas za ustanovitev društva je v takratni nacionalistični avstro-ogrski monarhiji zorel kar 20 let …

Druga takšna pobuda je nastala sredi poletja 1892 na najvišjem vrh Karavank, dvatisočaku Stolu. Tja gor so se takrat odpravili Josip Hauptman, Anton Škof in Ivan Korenčan. Po domoljubni debati so prišli do sklepa, da ne more “tuja roka” na slovenskih tleh zaznamovati poti, postavljati koč ter nemških napisov in kažipotov. Trije mladi hribolazci so tedaj trdno sklenili, da ne odnehajo, dokler se ne ustanovi slovensko planinsko društvo.

Istega leta so Hauptman, Škof in Korenčan skupaj s Henrikom Lindtnerjem, Karlom Seunigom in Bogomirjem Kajzeljem ustanovili neformalni klub Pipa. Ime je prišlo iz tega, ker je vsak izmed članov moral imeti pri sebi tobačnico, vžigalice in pipo. “Piparska druščina” je zbrala somišljenike in 27.februarja 1893 so v Ljubljani ustanovili Slovensko planinsko društvo (SPD) Za prvega načelnika so izbrali Frana Orožna.

V počastitev 125-letnice organiziranega planinstva v Sloveniji so 27. februarja 2018 pri spominski plošči na pročelju blagovnice Nama, kjer je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, položili cvetje v poklon zanesenjakom. Ti so se pogumno javno izpostavljali vse do ustanovitve društva in tudi potem, da so zdržali pritiske za dejansko uresničitev v gorah.

Slavnostni zgodovinski pregled slovenskega planinstva je ob jubileju pripravil dr. Peter Mikša, profesor zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti, alpinist in inštruktor športnega plezanja ter dejavni član v planinski organizaciji.

Jakob Aljaž je kupil vrh Triglava

Jakob Aljaž je med svojim župnikovanjem na Dovjem začel opažati veliko zanimanje za hribolazenje-gorništvo, po drugi strani pa ponemčenje slovenskih gora. Iz pripovedi in zapisov je razvidno tudi, kako pomembno je ljudi spodbujal k duhovnosti, povezani z naravo. Tlačenje narodov je razumel kot nekrščansko in se je temu pomagal upirati, tudi pri izrivanju Slovencev z njihovih gora.

Kupil je vrh Triglava (16 m2) in Kredarico. Narisal je načrt in financiral je majhen valjast stolp iz debele pocinkane pločevine. Ta naj bi nadomestil propadajočo leseno trikotno piramido na vrhu. S postavitvijo stolpa leta 1895 je ta slovenski duhovnik in gornik dal Slovencem in Nemcem jasno vedeti, čigavi so Triglav in druge gore na Slovenskem. Aljažev stolp, kot najvišje ležeče gorsko zavetišče v Sloveniji (2864 m), je dobil posebno dominantno gorniško in narodnostno sporočilo. Skupaj z vrhom predstavlja najbolj prepoznaven, viden simbol slovenstva in je zato tudi v slovenskem grbu in na slovenski zastavi. Danes je v državni lasti, upravlja ga Planinsko društvo Ljubljana Matica, spada pa pod Občino Bohinj.

Jakob Aljaž je prve načrte za pločevinasti stolp na vrhu Triglava narisal s kredo kar na tleh v svoji sobi v dovškem župnišču. Načrt za stolp je kasneje Aljažev prijatelj iz mladosti in odličen kleparski mojster, Anton Belec iz Šentvida, še izboljšal. Iz posameznih kosov kovine, težkih od 15 do 20 kilogramov, ki jih je bilo mogoče nesti na vrh Triglava, je izdelal stolp. Šest krepkih nosačev je avgusta 1895, s štirimi pomočniki, v petih urah postavilo stolp tja, kjer stoji še danes. Jakob Aljaž je vrh in stolp podaril Slovenskemu planinskemu društvu z željo, “da bi ohranil slovensko lice slovenskim goram”.

Vir: Miran Mihelič Novi Glas, 8. marca 2018, str. 14