Da človek dojame srečo, je potrebna modrost

David Bašelj (Foto: lasten arhiv)

Skozi okno se zaziram v gozd, ki ga je na našem koncu v izobilju. V pokošene in urejene travnike, livade, ki dajejo občutek, da ljudje tukaj damo na to, kar je naše. Da se spev kosilnic, ko zapojejo, zdi kot ptičje petje, ker oznanjajo, da bo še košnja, da so še kmetije, ki ne bodo dopustili, da bi vse skupaj propadlo. Zelo lepo se mi zdi, ko vidim mlajši rod na traktorjih, na mehanizaciji, ki so jo prej uporabljali njihovi očetje. Tako mora biti in tako je prav. Hvala Bogu za te naše kmetije, ki neutrudno in zastonj nesejo naše slovensko izročilo naprej.

Seveda, dobra hrana, kaj pa kilogrami in holesterol?

Mogoče očetovstvo res da moškemu novo dimenzijo dojemanja. Mogoče. Mogoče je dojemanje povezano z leti. Mogoče. Res pa je, da me v preteklosti kmečke tržnice niso kaj prida vabile, da bi se ob njih ustavljal. Danes je drugače, ravno kmečke tržnice najprej obiščem. Sira več vrst, skuta, med vseh vrst, malo verjetno je, da grem mimo, ne da ne bi kaj kupil. Zadovoljstvo, ko te dobrote doma odpiram, saj se mi vsi smejijo, ko vidijo prešeren nasmeh, ko zaužijem prvi grižljaj.
Vem, da zdaj živim najlepši del svojega življenja. Prepričan sem o tem. Kar imam doma, me nenehno inspirira in me tudi motivira, da sem dober ata in da se trudim biti dober mož. Padel sem v to cono udobja, bi lahko rekel. V bistvu sem tako zadovoljen s svojim življenjem, da sem preprosto srečen.
Da uživam v vsem. V dobri hrani in pijači. V dobri družbi. V delu v službi in doma. V starševstvu, ko opazujem svoja otroka. V ženi, ki jo ljubim tako kot prvi dan. V preprostih stvareh. V košarki, ko se najprej borim z svojimi kilogrami😊, šele potem z nasprotniki. Z vsemi svojimi bližnjimi, ko drug drugemu posvetimo čas. S prijatelji, ko se prisrčno pozdravimo, ko se zagledamo. V romanjih. V družinskih izletih. V soju solarnih luči, ki so letos ponoči še lepše kot lani in ima dvosed, na katerem z ženo sediva, smisel. Vse take in drugačne drobnarije me poganjajo naprej. In ta cona udobja me sploh ne vleče, da bi šel mal teč, da vsaj kak kilogram spravim dol. Sicer bodo v zdravstvenem domu slabe volje, če vsaj holesterola ne zbijem. Kdaj bom šel iz tega, ker pa je tako fajn, ne vem …

Sveta Ana je izprosila modrost, ki pomaga tudi gasilcem pri gašenju požara na Krasu

Danes je praznik svete Ane. Naš farni praznik. Če mi je katera svetnica kaj izprosila, mi je ravno ona. Vem, da me je obilno obdarila, tako da je farni praznik tudi družinski praznik. Za mnoge bo to le še eden izmed navadnih dni, sam pa na ta dan gledam popolnoma drugače. Z Ano sem neločljivo povezan😊. Če sem prej njo – sveto Ano – samo prosil, se ji sedaj veliko zahvaljujem in se ji priporočam za naprej. Številni dogodki, ki sem jim bil priča zadnje dni, pa vedno znova potrjujejo, da molitve nikoli ni preveč.
Ob vsej tragičnosti požara na Krasu sem res vesel tega, kako nas je prav ta požar združil. Se najde kak model z neprimernim komentarjem, vendar pa: Slovenci smo enotni, ko nas doleti tragedija. Sedaj se je to še enkrat pokazalo. Velik poklon vsem gasilcem za ves trud, ki so ga vlagali in ga še vlagajo v dokončno pogasitev požara. Šele čez čas se bomo zavedeli veličine njihovega dela. In kaj bi bilo, če jih ne bi bilo.
Drznil si bom malo odpočiti in iti na dopust. Da si zbistrim misli in potem s polno paro naprej. Dragi bralci in sodelavci Časnika, spočijte se, naužijte se lepot in čudes časa, ki nam je dan. Uživajte življenje in živite ga.