V športu je nagrajena ekipa, ne posameznik

David Bašelj (Foto: osebni arhiv)

Letošnje leto je res čudno, če se najbolj milo izrazim. Kot da se je vse slabo zgrnilo v tem letu. Mišljenje, da bo covid skozi čas izpuhtel ali pa da se bomo navadili živeti z njim, je bilo optimistično. Sploh, kar se tega tiče, da bo izginil, da se bomo navadili, to že, vendar imam ob naraščajočih številkah okuženih v Sloveniji občutek, da ga večina ne jemlje resno in da se teza, da to ni nič, zelo nevarno vklaplja v našo miselnost. S tem potem izgubljamo čut za odgovornost, spoštovanje do ranljivih, ki jim bo dovolj zgolj en dotik, pa bo zaradi tega lahko nastal velik problem.

Vreme vpliva na ceno hrane, vojna v Ukrajini pa na ceno energije

Vreme je takšno, da ne veš, kaj bi si mislil. Najprej verjetno to, da je sedem let bogastva, zatem sedem let lakote. Letošnja suša, kakršne nekateri ne pomnijo 50 let ali več, je ena izmed streznitev in kaže, kako malo smo na to pripravljeni. Nekje sploh nimajo urejenih zajetij za čas suše, drugje so popolnoma odvisni od vode in moči njenega toka, ki poganja vse, vodostaji so bili bolj ali manj na nuli. Kmetje so že začeli prodajati živino, ker krme s travnikov dejansko ni bilo. Kaj vse za sabo potegne, če na kmetiji stvari ne štimajo, se najlažje vidi na trgovskih policah, ko je vse dražje. Ja, malo sem posplošil, zavedam se, da je še kup dejavnikov, ki vplivajo na ceno, pa vendar: pri kmetu se vse začne …
Vojne v Ukrajini sploh noče biti konec, predsednik Putin je odredil delno mobilizacijo. Že to, da je mobilizacijo odredil, da je razpisal referendum na zasedenih ozemljih, kaže, da ne misli kloniti, za vse pa krivi Zahod. Kaže, da miru še dolgo ne bo. Nasankali pa bomo mi, Evropejci, ki smo vsa leta vodili zgrešeno politiko do Rusije za ceno dobave plina. Sedaj, ko je Evropa končno spoznala, da se z diktatorjem ne pogaja, smo se znašli na razpotju, pred vprašanjem, kaj si kot Evropejci želimo. Želimo si mir, pa se zdi, da bo cena tega miru višja ali pa dobava plina pod vsakršnimi pogoji, brez garancij, da bo Rusija le dala mir? Ampak ob mlahavi politiki Evropske zveze nisem pretirano optimističen.

Ob rezultatu tekme s Poljsko je dojel, kaj je pri reprezentanci šlo narobe

Da sem letos zgubil vse občutke, potrjuje dejstvo, da nismo osvojili medalje v košarki. Že dolgo časa nisem bil tako miren in prepričan o tem, da medalja bo. Niso me zmotile praske po imenu Nemčija, Bosna in Hercegovina in deloma tudi Belgija. Naivno sem verjel, da so fantje skozi petletno obdobje postali tudi mojstri taktike. Zmaga proti Franciji, Litvi ter tudi Nemčiji na Eurobasketu me je navdajala z optimizmom. Zmeraj bom imel košarko rad, zmeraj rad našo reprezentanco.
Ko sem gledal finale med Francijo in Španijo, sem videl, kje smo izgubili. Žal nismo bili ekipa. Žal nismo bili ekipa z desetimi igralci, ampak ekipa z največ osmimi. Rotacija igralcev, ki jo tak turnir zahteva, je nujna. Psihološka priprava pa sploh. Kaj se je reprezentantom dogajalo v glavi, ko so izgubljali tekme z drugorazrednimi ekipami, ne vem. Mogoče prevelika odvisnost od Dončića …
Ampak poraz s Poljaki me je dotolkel šele, ko sem videl končni rezultat v polfinalu, kjer je Francija s 40 točkami razlike pometla z njimi. Prizadel me je odnos reprezentantov v prvem polčasu, ko so se Poljaki delali norca iz nas. Prizadelo me je, ker so s fanatično obrambo vse nadoknadili, potem pa naivno mislili, da je vsega konec. Prizadel me je odnos, da se je sploh to lahko zgodilo. In to ne na navadni tekmi, temveč v četrtfinalu, kjer se odloča o poti za medalje.

Zmaguje lahko le ekipa, ki diha skupaj

Kako lahko prideš na tako tekmo brez energije? Kaj se je počelo tiste tri dni? Prizadelo me je, ker sem videl zamujeno priložnost generacije za ponoven uspeh. In še danes boli. Pa vendar: zares upam in želim, da bo to KZS streznilo in pripeljalo do spoznanja, da v moštvenih športih zmaguje ekipa, ne posameznik. Če ima ta ekipa vesoljca, je to kot desert in je za vse dobro. Vem, da je vse naše fante to prizadelo in da še najbolj boli njih. A če so taki prijatelji in družina, kot pravijo, da so, potem res verjamem, da so se pogovorili in da takšnih napak ne bodo ponavljali. Da bodo rasli skozi tekme.
Čakajo jih pomembne tekme za svetovno prvenstvo prihodnje leto. Ne bodo imeli takšne kvalitete kot na prvenstvu, želim pa si, da bi dobili igralce, ki se bodo metali po parketu za dres reprezentance. Ki bodo z agresijo in vero drug v drugega nadoknadili, kar jim bo lahko manjkalo. Zato prosim trenerja: pripeljite na tekme igralce, da bodo igrali, ne sedeli. Če je uspelo Špancem, lahko tudi nam.